Dragi Tibor

Postal si visokošolski učitelj in to v starosti, ki bi ti jo zavidal marsikdo, saj so redki visokošolski učitelji, ki pri tvojih letih dobijo mandat, da lahko poučujejo na univerzi. Kot učitelj seveda dobro veš, da drugih ljudi ni mogoče poučevati, če ne stojijo sami pred durmi, onstran katerih dremajo v polsnu misli, za katere so zmožni. Toda na današnji dan nameravam pisati o nečem drugem.
 
Napoči namreč čas, ko človek dozori.  Ni nujno, da dozori, seveda, je pa mogoče dozoreti; na stara leta ali pa že mnogo prej. In kaj pomeni zrelost, kaj prinaša?
 
Med drugim prinaša možnost razmišljanja o manj zrelih časih, kar je zelo logično. Tako razmišljanje je lahko pot k spoznanjem o tem, kar sicer leži na dnu duše, pa ni jasno, kaj je.
 
Na dnu duše je posebna zmožnost, da hodi človek med drugimi ljudmi in jim daje od svoje ljubezni. Ne od svojega znanja, saj ljudem ni mogoče dajati znanja, do njega se pač dokopljejo sami, temveč od ljubezni, brezpogojne naklonjenosti do drugega.
 
Hoditi po poti ljubezni je na trenutke izjemno naporno in zahtevno, saj mora človek nenehno postavljati v oklepaj lastno sebičnost in interese, ki bi jih rad postavil pred ljubezen do drugega. Modrost je tudi v tem, da človek preizkuša meje lastne modrosti in celo meje uma, kar pa zares zmorejo le redki.
 
Si eden tistih ljudi, ki kljub mladosti segajo k mejam modrosti; te številni ljudje le slutijo, k njim pa ne segajo, ker nimajo interesa ali pa jih je preprosto strah. In kdor sega k mejam, odhaja daleč, zato je verjetno, da mu bodo sledili le redki. Lahko se zgodi, da pride tako daleč, da ostane sam.
 
Ne mislim, da boš ostal sam, ker je tvoja prijaznost oplemenitena z dobronamernostjo, to pa ljudje zelo potrebujejo. Lahko jo sprejmejo, čeprav vedo, da naloga ni preprosta, da je v resnici zahtevna. Potrebujejo tudi modrost, učitelje in potrebujejo širokogrudnost. Modrost tvoje mladosti bo v prihodnosti zato premikala meje, ki jih občudujem že danes. Še bolj pa občudujem tvoje zmožnosti za tako premikanje.
 
Tvoj,
oče