Draga Minea,

pri rosnih dvaindvajsetih, kolikor si jih dopolnila danes, je morda pravi čas, da ti povem, kar sledi. To je pripoved, zgodba, ki me spremlja od časov, ko sem imel sam dvajset let, spremlja pa tudi tebe, ker si z menoj. Nisi samo z menoj, seveda, toda naj izkoristim tole priložnost, da povem nekaj o tem, kar naju povezuje.

Naj začnem nekoliko skrivnostno, žargonu se ni mogoče vselej povsem izogniti, in zapišem, da je tvoja mladost, mislim na tvojo kronološko starost in uporabljam izraz kot metaforo, vrelec drugačnosti, da ne rečem absolutne drugosti. S tem mislim na razliko, ki je nikoli ni mogoče predstaviti ali kako drugače opisati kot nekaj znanega; in prav je tako.
 
Žargon je kajpak odveč, saj imaš danes rojstni dan, zato proč z njim. Zgodba, ki jo hočem povedati, je o ljubezni med očetom in hčerko.
 
Ko se pogovarjamo o tvoji študijski prihodnosti, verjetno nekje v tujini, morda na Nizozemskem, se mi vedno znova prikrade od nekod misel, ki je bolj vprašanje o pravi naravi ljubezni, ne o tej, ki je posladkana in ponarejena. Posladkanih in ponarejenih stvari ne maraš ti in jih ne maram sam.
 
Kaj torej pomeni, če oče reči hčerki, da jo ima rad, kar pravim jaz tebi prav zdaj?
 
Pomeni tudi to, kar je zapisal veliki Kahlil Gibran, ko je razmišljal o ljubezni.
 
Če nekoga ljubiš, pustiš, da odide, kajti prava preizkušnja ljubezni ni ta, da drugemu ne dovoliš odhoda, češ da boš brez njega nesrečen, ker ne moreš živeti brez njega. Res je ravno nasprotno: kdor ljubi, pusti, da drugi odide, kajti v luči prave ljubezni se bo gotovo tudi vrnil. Če se ne bo, ljubezni sploh nikoli ni bilo.   
 
Med nama obstaja prostor, kajti dva, ki se imata rada, ne moreta in ne smeta postati eno. Ljubezen zato ne pomeni, da se dve duši zlijeta v eno ali da ena zaduši drugo. Daleč od tega. Ljubezen pomeni, da sta dva človeka vselej dva, da je med njima razlika. Pomeni pa tudi, da vsak na svoj način zreta v isti smeri.
 
Ista smer je določena z etiko, ne z interesi ali potrebami enega ali drugega, to pa že pomeni, da ledeni vetrovi s severa človeku ne morejo preprečiti, da ne bi vztrajal na poti. In kjer je med dvema ljubezen, so taki vetrovi povsem nemočni. Povezuje dva, a ni okovje, ki jima ne dovoli, da letita. Taka vez je bolj kakor plima, ki vsakič znova zanesljivo nastopi in vselej doseže obalo.
 
Tvoja razmišljanja o bodočnosti so kakor slap sveže vode, ki polni posodo, iz katere je mogoče piti vedno znova in se odžejati. Vem, da ti veliko pomeni znanost, vem pa tudi, da je poezija njena zvesta spremljevalka. Razlaganje sveta in sebe v njem je zato vselej tudi tvorjenje metafor, ki naj razsvetlijo, pa tudi razveselijo.
 
Prav zato ti želim veliko znanosti, pa tudi pesmi in plesa, srčnosti in širokogrudnosti. Srce imamo namreč zato, da ga dajemo drugim. Ne zaklepamo ga in ne varujemo ga, češ da je svet grob in poln krutosti. Lahko, da je res tako, toda prav zato je tako pomembna ljubezen, ki nas varuje.
 
Ostajam poleg, vendar ne preblizu, ker vem, da ima Gibran prav, ko zapiše, da drevo ne more zrasti v senci drugega drevesa.