Draga Marike

Ura je polnoč. Rojstni dan. Trenutek miru in spokojnosti. Življenje teče počasi. Nikamor ni treba hiteti. Ni nobenega cilja, do katerega bi nujno morali priti. Jesen. Barve listja. Jesenske meglice. Sveža jutra. Tvoja mirnost. Obrnjenost navznoter. Po navadi spregovoriš počasi, pretehtano, premišljeno. Nisi v ospredju. Le zakaj bi bila? In kaj naj bi ospredje pomenilo? Čemu bi se človek rinil v ospredje? Zakaj bi hitel? In kam?
 
Pogovori. O čemerkoli. Počasni pogovori. Nikamor se ne mudi. Poveš to, čemur je vredno prisluhniti. Po pomoti vzamem nekaj tvojih oreščkov, ti mi ponudiš preostanek, ki je še v vrečki. Skromnost. Obstajajo posebne geste.
 
Veliko je trenutkov, ki so kakor jesensko listje. Listje odpade, toda njegove barve ostanejo v spominu. Naslednje leto bodo zopet tu. Da se oko spočije in se duša razveseli tako, da se obenem pomirja. Kot bi se zdravila.
 
Paradoks. Si kot skromen zaklad. Kot zaklad, ki ve, da je zaklad, zato je skromen. Ni se mu treba ponujati na ogled, ker se zaveda lastne vrednosti. Zadaj je kajpak tudi vednost. Je veliko vednosti. In še več je je v oblaku, kamor dostopaš z bliskovito hitrostjo. Kot da je pametna naprava tvoj naravni podaljšek. In sem hvaležen za nasvet, katero kupiti.   
 
Najraje imam polnoč. Ko vsi spijo in je povsod mir. In sem v mislih s svojimi bližnjimi. Ti si med njimi. Skupaj s Tiborjem. Sem hvaležen.
 
Tvoj
 
d

---