Draga Danaja

Firence, renesansa. Nepozabni trenutki mladosti, veselja, radosti in osupljivega doživljanja sveta, ki morda res nima Smisla, zato pa je še osupljivejše, da ga lahko ustvarjamo. In kaj je vsakdanje rutinsko življenje v primerjavi s stvaritvijo, ki se imenuje nov otrok? Pred toliko leti.

Renesansa pomeni vnovično rojstvo. Nov otrok je novo rojstvo, je čudež. In oče se veseli čudeža, ki se veseli življenja. Tako preprosto je to.

Življenje ni vedno preprosto. Ne more biti. In prav je tako. Včasih je zapleteno in zahtevno. Seveda, saj je kakor ogenj, ki ga ne moremo nadzorovati ali celo ukrotiti, ne moremo mu določiti, v katero smer naj se giblje. A zakaj, čemu bi ga sploh hoteli nadzorovati in usmerjati? Naj življenje, ta neverjetni in nerazložljivi čudež, usmerja nas.

Tvoja predanost življenju je osupljiva. Je kakor ogenj, ki je življenje. Je življenje samo. Ti nisi osamljena sveča, ki ji plamen ugasne že ob najmajši sapici, si kakor ogenj, ki se veseli vetra, da ga razživi, da lahko še močneje sveti v temi in oddaja več toplote.

Ko bomo znova v Firencah, ali pa v Benetkah, bom še enkrat deležen istega. Vem, da bom. In bom hvaležen. Saj, kaj pa sta togost in odtujenst vsakdanjega življenja v primerjavi z ognjem - še dolgočasje utegne biti zanimivejše.

Tamle zunaj so ljudje, ki hočejo, da ogenj ugasne. Ni jih tako malo. Pa vendar so nemočni, čeprav se včasih zdi drugače in postane človek za hip žalosten.

Moja želja v tem svečanem dnevu? Ne dovoli, da ti pridejo blizu s svojimi poskusi, da bi nadzorovali življenje in ga zmanjšali. Nikoli. Bodi še naprej ogenj, ki se veseli vetra.

Tvoj,

dr