Draga Danaja,

moj odgovor na tvoj radodarni zapis ob mojem zadnjem rojstnem dnevu je obenem tudi moj zapis ob tvojem rojstnem dnevu, ki je natanko danes. Naj bo javen, saj menim, da ni čisto nič narobe, če poleg vsega političnega, propagandnega, komunikacijskega in medijskega smetja, ki se vali čez nas vsak dan, preberemo še kaj lepega, resničnega in dobrega. Jaz namreč spadam med tiste ljudi, ki o lepoti sveta, ko nanjo naletijo, tudi govorijo, in ne gredo mimo, kot da se ni nič zgodilo, kot da lepote sploh ni in je niso opazili.

Na začetku bi tako rad poudaril, da je rojstni dan tako ali tako pravi dan za potrjevanje življenja, za doživljanje njegove lepote, razkošnosti, ki se spreminja iz dneva v dan in dobiva nove razsežnosti, nad katerimi sem vedno znova osupel in včasih zaradi njih celo povsem razorožen. In pri tem nikakor ne mislim na poceni slavljenje v smislu želim ti vse najboljše, ampak mislim na resnično življenje, ki pa ni samo lepo, ampak je tudi prepredeno s trpljenjem.
 
Številni ljudje se na žalost ustrašijo trpljenja in se mu skušajo ogniti, toda pravo potrjevanje življenja v njegovi razkošni odprtosti izhaja iz povsem drugačnega spoznanja.
 
Nietzsche bi verjetno poudaril, da je dionizijsko, in sam bi se strinjal z njim, saj ga strastno prebiram že vse življenje. Strinjal bi se, da pomeni potrjevanje življenja potrjevanje nečesa, kar je dobro, čeprav bi marsikdo rekel, da ni tako, češ da je življenje zgolj nekaj končnega, minljivega, naključnega in nevtralnega, kot je nevtralno dejstvo, da so danes tamle zunaj zvezde, že jutri pa jih ne bo več. Morda je res tako, pa vendar vztrajam, da je življenje dobro. Vsaj jaz ga čutim kot nekaj neizmerljivo dobrega.
 
Sedaj pa pride na vrsto bistveno. Življenje, ki je dobro, je prepredeno s trpljenjem, kot sem zapisal, to pa pomeni, da potrjevanje življenja na čuden način potrjuje samo trpljenje, ki se mu ni mogoče povsem izogniti. Ne mislim, da je trpljenje nekaj dobrega, verjamem pa, da je neločljivo povezano z življenjem. Ko se je Buda prebudil in razsvetlil, ni rekel, da je nad trpljenjem, da je povsem imun nanj in da ga ne zanima več, ampak je odkorakal naravnost v življenje, prepredeno s trpljenjem.
 
Ta filozofski razmislek o življenju sem napisal zato, ker bi rad poudaril tvoj odnos do življenja, kot ga doživljam že ves čas od tvojega rojstva naprej in močno vpliva name.
 
Nikoli se nisi izogibala trpljenju, ampak si vedno znova strastno zatrjevala, da tako rada živiš in da hočeš spoznati o življenju čisto vse, kar človeško bitje sploh lahko spozna. Kdo bi rekel taki drži ambicioznost, ampak jaz te poznam in vem, da gre za pogum in voljo do življenja v vseh njegovih razsežnostih, ki jih res morda najbolje izraža tisti znameniti človek sem in nič človeškega mi ni tuje. Tak človek se ne izogne ničemur, kar prinese življenje, ampak pogumno in včasih celo kljubovalno vztraja v njem. Tak človek si ti.
 
Ljudje znajo biti grozni, seveda, toda potrjevanje življenja spremlja hvaležnost, da človek sploh živi, zato obarva ves njegov odnos do sveta in ljudi v njem, obarva na poseben način, ki ga je mogoče čutiti in se obenem vedno znova začudeno spraševati, kako je mogoče, da nekateri ljudje izžarevajo toliko dobre energije in jo širijo okoli sebe. Jaz vsekakor sem hvaležen in vem, da si tudi ti.
 
Hvaležen sem za vse tvoje vztrajno in pogumno potrjevanje življenja, ki je včasih kar neustrašno, za vse tvoje iskrive in nenavadne ideje o življenju in o tem, kaj vse lahko postane, kako se lahko spremeni in preobrazi na bolje, za vse presežne izraze veselja do življenja in njegovih nedoumljivih globin, za vse prekipevajoče vzklike začudenja in radosti ob spoznanjih, kakšen je svet v resnici, tam nekje globoko spodaj, hvaležen pa sem tudi za vse refleksije trpljenja, kljubovalne razmisleke o njegovem morebitnem smislu, za vse čustvene vzgibe, za veselje in žalost, za solze in široke nasmehe, s katerimi vedno znova očaraš ljudi in včasih zapolniš ves prostor, za vse oblike nasprotovanja dolgočasnosti življenja, ki ne predstavlja ničesar drugega kot stres, včasih pa je čista nočna mora.
 
Kar si ustvarila na tem svetu doslej, je vredno veliko več, kot sem kdaj pričakoval, in veliko več, kot bi lahko izrazil s kako številko. Ustvarila si z odnosom do drugih ljudi, do znanosti in umetnosti, do vrhunskih znanstvenikov, s katerimi se nenehno srečuješ, z nekaterimi pa tudi sodeluješ, da bi bolje razumela delovanje možganov, tega nenavadnega in skoraj čudežnega organskega računalnika, ki ga v glavnem še ne razumemo.  
 
Prihodnosti je še tako veliko, saj je neskončna in brezmejna, zato verjamem, da boš še veliko prispevala k njihovemu boljšemu razumevanju ter da boš posodo življenja napolnila do vrha, da bo z vseh strani teklo čez in bodo imeli od tega veliko dobrega tudi vsi, ki so s teboj ali v tvoji bližini. Tako dobro je namreč dajati od življenja še drugim in tako redki so, ki to tudi zares nesebično počnejo in so zato še dragocenejši.
 
Ostane mi le še, da se podpišem pod način, kako živiš in potrjuješ življenje v vseh tistih razsežnostih, zaradi katerih je zares vredno živeti, pa če je življenje še tako kratko, nesmiselno in minljivo, kot zatrjujejo nekateri. Ne zato, da bi bil njegov avtor, saj nisem, ampak zato, ker se strinjam z njim.
 
In kaj ti želim ob tvojem rojstnem dnevu, ob tvojem praznovanju življenja? Še več praznovanja.