Dovolj sem star

Dovolj sem star, da mi je jasnih nekaj zadev. Ne vem veliko, nekaj malega pač. Razmišljam o sebi in o življenju. Razmišljam o svetu in bogu. Vem, da Bog ne obstaja, vem pa tudi, da je mogoča vera v boga. Ne mislim, da obstaja Smisel življenja, prepričan pa sem, da ga ljudje lahko ustvarjamo in da znamo ustvarjati pogoje, pod katerimi nam je dobro biti skupaj. Taka polja ne poznajo nobenih hierarhij, v njih ne poteka medsebojno tekmovanje, kopičenje denarja in premoženja je v njih popolnoma absurdno in celo nemogoče. Tam živijo ljudje materialno skromna, a duhovno neizmerno bogata življenja.

Kot najstnika me je fasciniral Sokratov zagovor, ki ga nikakor nisem mogel razumeti. Ni mi bilo jasno, kako lahko sprejema nepravično sodbo, dokaže, da je povsem zblojena, obenem pa trdno vztraja, da je pripravljen umreti, ker je sodba pač taka, in doda, da bo filozofiral do samega konca, do zadnjega diha, ker je filozof in ker je taka njegova dolžnost. Kot najstnika me je spravil v zadrego, ker sem v svoji uporniški naivnosti verjel, da sem svoboden in da imam celo vrsto pravic, ki mi jih ne sme nihče kratiti; šele kasneje sem dojel, da imam najprej dolžnosti, med katerimi je najpomembnejša dolžnost, da jih spoznam, razumem in jih izpolnjujem. Pozneje me je enako navduševal Jezus s svojim odhodom v Jeruzalem, čeprav je natanko vedel, kaj ga tam čaka. Danes sem dovolj star, kot rečeno, da njuni drži popolnoma razumem.
 
Razumem, zato lahko trdim, da verjamem v boga natanko zato, ker ne obstaja. Vera vanj je temelj moje eksistence, mojega življenja, moje drže do sveta in drugih ljudi, do samega sebe. Sokrat ni bil znanstvenik in ni bil sofist. Slednjih ni maral, ker so manipulirali z ljudmi, zlasti z njihovimi občutki in čustvi. Bil je filozof, ki je doumel, da ne obstaja filozofija brez vere v neskončnega boga. Sokrat je že desetletja moj vzornik in bo ostal vzornik do mojega zadnjega diha.
 
Vera v boga je tudi vera v ljudi. Je vera v to, da so zmožni za skrb za drugega; še preden so zmožni za kapitalizem, so torej zmožni za komunizem. Ključni pogoj življenja ljudi je namreč skrb za drugega. Ljudje morajo skrbeti drug za drugega, še preden skrbi vsak zase. In skrb za drugega je še bolj delikatna zadeva, kot je hoja po jajčnih lupinah.
 
Dovolj sem star, da razumem, kaj je skrb za drugega in zakaj je pomembna. Podobno razumem, da je empatija skrb za to, kar je v najboljšem interesu drugega. Razumem tudi, da nikakor ni nujno, da drugi ve, kaj je v najboljšem interesu zanj.
 
Kakor je Sokrat dojel bistvo filozofije, ki je posebna drža v odnosu do sveta in eksistence, boga in drugih ljudi, še preden je ta ali ona modrost, je tudi meni jasno, da je pomembno, kaj človek pove, da je pomembnejše vprašanje, ali izreka resnico, in je najpomembnejše, da jo tudi živi. Živi jo takrat, ko se zaveda, da jo izreka in da jo tudi razume.
 
Če jo razume, pomeni, da je naredil refleksijo, da je spoznal samega sebe, da se je torej obrnil k sebi in poiskal bruno v lastnem očesu. Ko ga dojame, je zmožen za pogumnost resnice. Zna biti pogumen, ker to terja od njega izrekanje resnice. Ko je pogumen, da bi se podrejal resnici, ne vzklika, da ima pravico do svobode, temveč trdi, da ima dolžnost do resnice.
 
Dolžnost do resnice je obenem dolžnost do boga. Bog terja izrekanje resnice in brez njenega izrekanja ni mogoč noben smisel življenja. Dovolj sem star, da vem: brez izrekanja resnice je življenje, pa če je še tako dolgo in obsijano z reflektorji, prazno, votlo in absurdno.
 
Hvala vsem, ki ste se odzvali na ta dan in mi zaželeli to ali ono. Želim vas vse dobro, zlasti pa, da bi vas napolnila vera v boga.