Dovolj prakse

Nekateri ljudje vedno znova poudarjajo, da so praktiki. S tem hočejo reči, da so v boljšem položaju kakor teoretiki, kot da je stik z realnostjo, kot ga imenujejo, več vreden od tega, kar delajo teoretiki. Slednji naj bi po njihovem mnenju živeli v oblakih, v nekakšnem abstraktnem svetu, ki nima neposrednega stika z njihovo vsakdanjo prakso. Ironično pa je, da šele teorija pojasni njihovo mnenje in pokaže, da je povsem zgrešeno, saj mnenje samo tega ne more storiti. Na splošno: mnenja so zaprta sama vase in nimajo pojasnjevalne moči, medtem ko je teorija odprta in ima vso pojasnjevalno moč. Sklicevanje na vsakdanje prakse je zato prekratko in na koncu dneva slepo, saj človekovi možgani delujejo po načelu, ki je zanjo usodno: ko nekaj velikokrat ponovimo, je verjetnost, da bomo to ponavljali še naprej, vse večja.

V tem konkretnem trenutku ima človeštvo, objektivno vzeto, večjo potrebo po dobri teoriji kakor kadarkoli doslej, saj mu grozi izumrtje. To sicer ne pomeni, da ga bo teorija rešila, pomeni pa, da samo natančna misel lahko pokaže pot iz godlje. Čisto nekaj drugega pa je, ali ljudje sploh hočejo stopiti nanjo. To ni stvar teorije, ampak njihove odločitve. In ker svobodna volja ne obstaja drugače kot praktična iluzija, ni mogoče staviti nanjo. Lahko pa stavimo na to, da je na dobri poti vendarle že dovolj ljudi, da bi jim drugi sledili. Kot sem že zapisal: danes potrebujemo predvsem dobre voditelje, ki vedo, kako iz praks, ki vodijo naravnost v brezno.
 
Sam zagovarjam nekaj silno preprostega: vsakdanje praktično življenje je najboljše in najbolj vredno natanko takrat, ko je učinek moralne in intelektualne integritete posameznika. Ne zanima me, kakšna mnenja ima kdo, kaj kdo zagovarja, koliko ve in kako praktičen je. Zanima me njegova ali njena integriteta. In, seveda, zanima me moja lastna moralna in intelektualna integriteta.
 
Redki so ljudje, ki znajo in zmorejo vztrajati pri spoznanjih, za katere se izkaže, da so resnična, da torej niso nekakšna mnenja, pobrana mimogrede, ampak so preverjena spoznanja, ki prenesejo številne kritične eksperimente, če jih lahko tako imenujem. Ljudje, ki se oklepajo svojih praks, svojih mnenj in prepričanj, ne da bi jih dobro preverili, podredili zahtevnim miselnim testom in vsakdanjim preizkušnjam, ne morejo doseči visoke moralne in intelektualne integritete. Njihov moralni in etični kompas ne kaže v pravo smer, ampak kaže pot, po kateri je udobneje hoditi.
 
Zapisano je, kot rečeno, zelo preprosto. Treba je zgolj vztrajati in biti zvest, kot bi nemara pripomnil Alain Badiou.
 
Človek z moralno in intelektualno integriteto je bil na primer Sokrat. Ni trdil, da vse ve, saj je trdil ravno nasprotno: da ne ve ničesar. Ni živel v abstraktnem svetu utopičnih zamisli, saj je postavljal pod vprašaj vsako utopično zamisel. Tako delovanje je imenoval filozofija Ta se je rojevala kot najbolj praktično človeško delovanje, temelječe na spoznanju, da lahko nereflektirana in ne dovolj premišljena mnenja vodijo v katastrofe. Kasneje se je zares velikokrat izkazalo, da so se ljudje medsebojno uničevali natanko v imenu povsem zblojenih in norih idej, ki so jih imeli za praktične vodnike skozi vsakdanje življenje.
 
Moralna in intelektualna integriteta omogočata človeku, da argumente, ki jih imajo ljudje na voljo za pojasnjevanje svojega vsakdanjega delovanja, preoblikuje tako, da postanejo boljši. Z ljudmi se ne pogovarja zato, da bi se strinjal z njimi, ampak se pogovarja, da bi naredili korak naprej. Radikalno rečeno: ideje, ki so zares vredne kritike, so šele tiste, ki jih človek v luči moralne in intelektualne integritete iztrga vsakdanjemu življenju in ljudem, ki se oklepajo prakse, da bi dobile obliko in težo, vredno kritičnega premisleka. Dokler se to ne zgodi, ne zaslužijo, da jih jemljemo resno.