Domoljubje, globalne podnebne spremembe in vse drugo

Obstajajo klišeji, ki se nenehno vrtijo: domoljubja je v šolah premalo; potrebujemo ljubezen do domovine; to je čustvo; globalizacija je grožnja, multikulturnost tudi; nestrpnost do drugačnih ni v redu; živimo v civiliziranem svetu; človek je narejen po božji podobi. Kako določite drugačne, da bi vedeli, da je nestrpnost do njih slaba? Kako veste, da je svet res civiliziran in da je človek narejen po božji podobi? Zgodovina je polna norosti. Hitlerjevo gibanje je na primer predstavljalo prihodnost kot idejo. Hitler je bil poročen z domovino in je Nemce odlično poznal. Goebbels tudi. Izjavljal je, da se je nemški narod prebudil. Je danes res bistveno drugače?

Zunaj je okoli dvajset stopinj Celzija. Danes je dvanajsti november 2018. Požari na jugu in severu Kalifornije so pošastni, na slovenski nacionalni televiziji so o njih govorili nekaj sekund. Globalne podnebne spremembe terjajo svoj davek čisto vsak dan, mrtvih je vse več ljudi, pa vendar se ustvarja vtis, da vse raste iz dneva v dan in da nam je lepše, kot je bilo našim staršem. Ne morem se znebiti občutka, ki združuje moje zgodnje spoznavanje z logiko holokavsta, z branjem Adorna in vpogledom v množično psihologijo fašizma, kot jo je imenoval Reich. Občutek je travmatičen, njegova najbolj dramatična oblika pa je tista, za katero vemo, da je nesimbolizabilna, da je torej ni mogoče pojasniti in misliti, kot bi rekel Freud. In prav v odnosu do nesimbolizabilnega ne moremo smiselno in prepričljivo reči Nikoli več, če pa vemo, da se ponavlja vedno znova.
 
Morda je temeljna psihoanalitična lekcija tudi ta, da travmatičnih izkušenj, idej ali spominov ne moremo zlahka niti odriniti v podzavest niti razložiti in pojasniti. Ljudje, ki skušajo potiskati v podzavest vse, kar je zanje neprijetno in preprosto travmatično, se premikajo z dežja pod kap, drugi ljudje, ki skušajo pojasniti travme, pa pogosto nimajo pri roki dobrih teoretskih orodij za pojasnjevanje. Lekcija je torej tale: ustvarjajte spomine, ne hitite preveč naprej. Ustvarjanje spominov seveda ni isto kot pojasnjevanje spominov, zato je psihoanaliza tako dragocena, kajti Freud je spoznal, da spomini iz preteklosti nimajo pomena, ki bi bil pripet nanje, saj je pomen nekaj, kar ljudje vedno znova ustvarjamo, proizvajamo. Nezavedno, ki ni podzavest, je namreč strukturirano kot jezik, zato Lacanu ne bi smeli očitati, da je preveč poudarjal pomen jezika, saj je poudarjal predvsem pomen simbolnega, kar pa je čisto nekaj drugega. In danes se k obema, Freudu in Lacanu, vračam z večjo naklonjenostjo kot nekoč, ko mi ni bilo jasno skoraj nič.
 
Psihoanalitična lekcija pa ni namenjena le posameznikom, na primer pacientom in analitikom, saj je namenjena tudi slehernikom, ki bi se radi česa naučili iz preteklosti, pa naj bo njihova osebna ali obča.
 
Danes se morda večini ljudi dozdeva, da so travme redke in da ljudje ne trpijo toliko, kot so trpeli včasih, kajti bili naj bi svobodnejši kot nekoč. Pa ni tako. 
 
Naj povem nekoliko drugače, zlasti pa bolj preprosto. Tako kot je holokavst neponovljiv in nerazložljiv, je neponovljivo in nerazložljivo tudi približevanje sveta koncu. Grozljivosti približevanja ne moremo niti misliti, zato se spontano obnašamo na predvidljiv način: zatekamo se v čudolandije, magične svetove in simulirane maternice, da bi se nekako zavarovali. Po Auschwitzu je bilo sicer mogoče verjeti, da se je svet spametoval in da je bila groza dovolj velika, da se brezno ne bo nikoli več odprlo, toda že takrat je bilo jasno, da so to le pobožne želje.
 
Kaj vse se bo zgodilo do leta 2021?