DNEVNIK MARKSISTIČNEGA PSIHOLOGA
  • Blog

Dokler ne verjameš, ne razumeš

10/25/2018

0 Comments

 
Na svoji koži sem doslej doživel marsikaj hudega. Včasih se mi je obračal želodec, ko sem spoznaval, kako pokvarjeni so lahko celo ljudje, ki jih imajo drugi za vzornike in jih kujejo v zvezde. Še sedaj hodijo po slovenskih cestah in uživajo ugled. Niti slučajno zato ni res, da ne obstajajo zlobni in pokvarjeni ljudje, ker obstajajo in ni jih tako malo. Obstajajo tudi poškodovani ljudje, ki delajo škodo, drugi pa jih prenašajo in prenašajo in tolerirajo in celo nagrajujejo. Za vse to so zmožni ljudje. In samo včasih se zgodi, da javno spregovorijo o tem, ker preprosto niso več pripravljeni prenašati vsega tega sranja.
Kolegica mi je tako napisala pismo, v katerem najdem opis splošnega vedenja ljudi v solzni dolini. Opis je tale: ko se eden končno opogumi in dvigne glas, pričakuje, da bo to opogumilo tudi druge. Zgodi pa se ravno nasprotno. Ostali mučeniki se obrnejo zoper somučenika, ki je dvignil glas. Psihološko je tako vedenje kajpak pričakovano, kajti ljudje so na splošno prestrašeni in se bojijo slabih posledic upiranja, protestiranja in kritične drže. Tako vedenje je celo razumno, zato je še toliko bolj pričakovano, kajti človek si misli: če se ne upiram, sem mučenik še naprej, z mučeništvom pa nekako shajam že precej časa, torej bom po isti logiki shajal še naprej, medtem ko z upiranjem lahko izgubim še to, kar imam. In če se nekdo vendarle upre, dvigne glas in opozori, tako kot v Cesarjevih novih oblačilih, na to, kar vsi vidijo in o čemer vsi vse vedo, se dvignejo zoper njega, ker jih izpostavlja, sami pa nočejo biti izpostavljeni, saj hočejo predvsem mir. Ljudje v takih primerih razmišljajo, predvsem nezavedno, kajpada, takole: če vsi požiramo sranje, kdo pa si ti, da ga pa ne boš? Kaj pravi psihoanalitik na ta pojav?
 
Psihoanalitik najprej razume paciente. Ve, da je njihovo vedenje razumno, da ima logiko, da je torej smiselno in do določene mere sprejemljivo. Ve namreč tudi to, da je z določeno mero trpljenje mogoče čisto dobro živeti. In jasno mu je, da so ljudje zelo potrpežljivi, ker so v glavnem vzgajani za potrpežljivost, saj jim nenehno dopovedujejo, kako pomembno je biti v življenju priden. Logika je preprosta: ljudje, vzgojeni za pridnost, tudi zares so pridni.
 
Psihoanalitik tudi ve, da zastopniki oblasti po malem nenehno računajo na tako vedenje ljudi. Vedo namreč, da jih lahko zatirajo, pa se ne bodo uprli. Jasno jim je, da živimo v svetu, v katerem je negotovost življenja tako velika, da večini ljudi niti pod razno ne pride na misel, da bi protestirali in se upirali. Prepričani so, da so drugi ljudje pripravljeni požreti izjemno veliko govna, pa se še ne oglasijo. Kot bi študirali psihoanalizo in vedeli, da je v simptomih tudi veliko nezavednega uživanja.
 
Oblast namreč ni institucija, ni Centralni komite, ni vladar, ki zatira podložnike z vojsko. Ni niti struktura, ni množica biričev, ki mlatijo ljudi. Oblast je ime za strateške situacije v določenem občestvu, kot bi rekel Foucault. V slovenskem prostoru je strateška situacija že precej časa tale: kleni ljudje naj inteligentno iščejo načine, kako biti priden, za vsak primer naj hodijo v cerkev, ker morda pa Bog vseeno obstaja, živijo naj skromno, ker se tako spodobi, pa tudi njihovi predniki so živeli na enak način, medtem ko bo elita razprodala vse, kar je mogoče razprodati, privatizirala vse, kar je mogoče privatizirati, pobrala vse dobičke, ljudem pa bodo ves čas na voljo sanje in smeli bodo tudi demokratično izbirati politike kot blagovne znamke.  
 
Možnosti sta samo dve. Prvič. Človek še naprej trpi in požira govno ter se spravlja na vse, ki se upirajo, ker ga nočejo požirati. Pritožuje se in stoka, jamra in se priduša, toda na skrivaj, da ne bi imel sitnosti. Živi z notranjim razcepom, vendar najde načine, da še naprej verjame: da tako pač je in da ne more biti drugače; da mora vsak človek nositi svoj križ; in da za dežjem vendarle posije sonce; da lepe beseda lepo mesto najde in da je pot, kjer je volja.  
 
Drugič. Iz samega samospoštovanja preneha požirati govno. Ne nastavlja več desnega lica, potem ko ga zmlatijo po levem. Enostavno udari nazaj. Najde inteligentne rešitve problema in se postavi po robu. Poišče somišljenike in javno spregovori o požiranju govna. Zlasti pa se ne ukvarja z vprašanjem, ali bo to kaj pomagalo, saj ve, da je daleč najpomembnejše, da lahko samemu sebi pogleda v obraz in si reče, da je njegovo življenje preveč vredno, da bi prenašal, da drugi zlivajo po njem gnojnico.
0 Comments



Leave a Reply.

    AVTOR

    Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu.

    Arhiv

    February 2022
    January 2022
    December 2021
    November 2021
    October 2021
    September 2021
    August 2021
    July 2021
    June 2021
    May 2021
    April 2021
    March 2021
    February 2021
    January 2021
    December 2020
    November 2020
    October 2020
    September 2020
    August 2020
    July 2020
    June 2020
    May 2020
    April 2020
    March 2020
    February 2020
    January 2020
    December 2019
    November 2019
    October 2019
    September 2019
    August 2019
    July 2019
    June 2019
    May 2019
    April 2019
    March 2019
    February 2019
    January 2019
    December 2018
    November 2018
    October 2018
    September 2018
    August 2018
    July 2018
    June 2018
    May 2018

    Kategorije

    All

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.
  • Blog