Dobrodošli v nočni mori

Pablo Picasso ustvari leta 1933 sliko z naslovom Minotaure Caressant une Dormeuse. Na sliki vidimo spečo žensko in Minotavra nad njo. Silovitost razmerja med nežno podobo ženske in močnim telesom mitološkega bitja naredi velik vtis na gledalca. Ne zato, ker bi bila to podoba moške premoči nad krhko žensko, ne zaradi škandaloznega razmerja med človeškim bitjem in mitološkim bitjem, ki je napol žival, temveč zaradi nečesa drugega. Naslov slike je namreč Minotaver boža spečo žensko (dotika se je nežno, naklonjeno, prijazno).

Podoba, v katero zrem, spremlja idejo, ki jo v seriji Exit izreče eden od protagonistov: v življenju imam en sam cilj. In kateri je? Zabavati se, kolikor je sploh mogoče. Izjava pride iz ust človeka, ki je že zaslužil milijone, čeprav ima komaj nekaj več kot trideset let. Res jih je zaslužil, ni pa ničesar ustvaril.
 
Ves čas si dobesedno izmišlja nove in nove načine, kako se sploh še zabavati, ker je vse mogoče zadeve že preizkusil in ne delujejo več. Njegovo življenje postaja ena sama neskončna nočna mora, ker je bolj ali manj ves čas pod vplivom kokaina, alkohola in adrenalina, oblike zabave pa so vse bolj groteskne, da sploh še zagrabijo. Poglavitno pri tem pa je, da so drugi ljudje zanj le orodja za lastno zabavo, predmeti ali objekti, s katerimi manipulira tako, kot sicer manipulira s stvarmi.
 
Kar spremljamo, je resnična pripoved iz življenja elite, ki zastopa logiko čisto vsakdanjega življenja. Logiko poznamo vsi: vse naj raste. Za navadne ljudi je kajpak zgolj nemogoča obljuba, za elito pa vsakdanjost, kajti njeno premoženje raste iz dneva v dan.
 
Picasso pa ustvari podobo, ki zastopa in spodbuja popolnoma drugačno razmišljanje. Minotaver bi kajpak z lahko posilil nemočno spečo žensko, užival v vseh mogočih perverzijah, si dal duška, kot se reče, lahko bi jo tudi pojedel. Speča in nemočna ženska pa deluje povsem mirno. Ali ni ravno njena podoba danes izjemno pomembna? Zakaj bi bila pomembna?
 
Pomembna je, ker je mitološko bitje z velikansko bikovsko glavo do nje nežno, prijazno. Pomislite ob tem na vsakdanje izkušnje. Kolikokrat je kdo do vas tak? Koliko prijaznosti užijete v enem dnevu, koliko nežnosti, naklonjenosti?
 
Koliko medsebojnega sprejemanja je v naših življenjih? Koliko je tega, o čemer nenehno pišem, ko razmišljam o etičnosti kot skrbi za drugega človeka? Koliko je resničnega prizadevanja za obče dobro?
 
Včeraj smo slišali, da pripravlja vlada rebalans proračuna, s katerim namenja več denarja vojski, manj pa kulturi in znanosti. Nisem mogel verjeti svojim očem. Kako je sploh mogoče, da v teh časih, ko potrebujemo znanost in kulturo bolj kot kadarkoli, vlada povečuje sredstva za vojsko?
 
Vojska kajpak zastopa brutalnost, agresivnost, napadalnost, uničevanje, sovražnost. Popolnoma nekaj drugega torej kot sicer pošastni Minotaver na Picassovi sliki, ki sicer v mitoloških pripovedih žre ljudi in bruha ogenj.
 
Morda se bližajo časi, ko bodo družbeni nemiri zares žrli ljudi in bruhali ogenj. In morda se vlada preprosto pripravlja nanje. Zakaj bi sicer potrebovala toliko vojske?