Dobro in sreča

Na predvečer mojega rojstnega dne smo sedli k skupni večerji; povabil sem jih ven, kot se reče. Sončni zahod je bil dobesedno zlat, sedeli smo tik ob morju, plima je bila visoka, v bližini se je po plaži sprehajala ptica. V nekem trenutku so zahtevali od mene govor. In sem povedal tole.

Dve ideji predstavljata samo jedro mojega življenja, moje eksistence: ideja dobrega in ideja sreče. Globoko sta povezani in prepleteni. Na vprašanje, ali sem dober človek, ne bi takoj samozavestno odvrnil, da sem. V preteklosti nisem bil vselej sposoben za dobra dejanja in tega se sramujem. Potegnil sem tudi nekaj dobrih potez in nanje sem ponosen. Morda bom ob koncu življenja lahko rekel, da sem bil dober človek, nisem pa povsem prepričan. Težko je biti vedno znova dober človek, težko je vselej najti odgovor na vprašanje, kaj pomeni biti dober, in odgovor na vprašanje, zakaj, čemu biti dober.

Druga ideja je ideja sreče. Ne mislim na ekstatično stanje, ki naj bi še trajalo in trajalo. Mislim na nekaj, kar je ravno nasprotno: na mir, pomirjenost s seboj in svetom. Sliši se čudno, vendar taka pomirjenost ne pomeni vdanosti v usodo, ne pomeni strinjanja s svetom in z vsem, kar se dogaja v njem. Pomeni nekaj, kar je ravno nasprotno, kajti svet je poln krivic in nepravičnosti, izkoriščanja in izključevanja, sprenevedanja in zanikanja resnice, poleg tega pa očitno drvi v brezno podnebnih sprememb in katastrof neslutenih razsežnosti. Pomirjenost s seboj in svetom zato pomeni predvsem odsotnost neracionalnega besnenja in neučinkovitega pritoževanja čezenj.

Obenem ne mislim, da je mogoče biti dober brez drugih ljudi. Dober si lahko le, če narediš nekaj dobrega za drugega človeka. Spokojnost je dober pogoj za dobra dejanja.

Včasih čutim v sebi mir in srečo.  Ne vselej in ne nujno za dolgo časa. Morda bom zmogel v prihodnosti več.   

Da bi bil dober, potrebujem druge ljudi, ki so seveda različni od mene, drugačni. Prepričan sem tudi, da je sreča globoko povezana z dobroto. Ko zmorem dobra dejanja, sem srečen. Hvala torej, da ste, da sem lahko dober, da vsaj poskušam biti tak. In upam, da mi bo uspevalo vsaj približno tako pogosto, kot si želim. Ne želim namreč denarja in premoženja in mrtvih stvari. Želim razumeti, kaj je dobro, in želim biti zmožen za dobro.

Tako lahko je popustiti in se pustiti zapeljati iluzijam; lahko je biti vraževeren. Z lahkoto se prepričamo, da smo dobri celo tedaj, ko globoko v sebi vemo, da nismo. Potem kar vztrajamo in vztrajno verjamemo, da je to največ, kar lahko naredimo.