Dobri ljudje za dobro politiko

Ali bi morali biti politiki dobri ljudje? Prvi odgovor – politikov samih – bi bržčas bil, da politiki vselej že so [bolj ali manj] dobri ljudje. A raziskave potrjujejo, da ljudje praviloma pretiravajo in imajo o sebi boljše mnenje, kot si ga zaslužijo. Politiki tudi, saj so zgolj ljudje. In kaj bi pomenilo, če bi hoteli postati boljši ljudje? Mislim, da si je za odgovor na to vprašanje zelo koristno ogledati malo znano, a dobro izraelsko serijo z naslovom When Heroes Fly (Omri Givon, 2018). Zaradi čisto preproste ideje, ki drži serijo skupaj: štirje prijatelji so zmožni medsebojne spore in konflikte potisniti vstran zaradi dobrega, ki je nad vsakim od njih in nad vsemi skupaj.

Biti dober človek v sedanjem času pomeni tudi odzivati se na to, kar predstavljajo in omogočajo tri pomembne in morda celo najpomembnejše koordinate sodobnega kapitalističnega življenja. Koordinate so: neomejena in svobodna igra sil kapitala z vsem in z vsakomur; cinizem politike; oportunizem politikov.
 
Politiki in pripadniki elite zato delajo, kar nam ponujajo kot edino možno igro v mestu: medsebojno tekmovanje, rivalstvo, brezobzirnost in podkupljivost, grabljenje moči in njeno uporabljanje po lastni presoji. Tako razumevanje in uresničevanje politike je zelo, zelo daleč od politike, ki bi pomenila skrb za višje dobro, za družbeno pravičnost. Pravičnost seveda ne sme ostati abstraktna beseda, zato Badiou upravičeno vztraja, da je nujno povezana z oblastjo. Človek se takoj vpraša, če obstaja pravična oblast.
 
Veliko vprašanje tudi, ali zares živimo v demokratičnih državah. Ljudje imajo sicer pravico in možnost, celo dolžnost, da volijo svoje predstavnike v parlament, toda še vedno ostaja vprašanje, ali tako izvoljeni predstavniki ljudstva zares vladajo, ali zares imajo moč, da kaj spremenijo na bolje.
 
Zelo verjetno je, da temu svetu sploh ne vladajo izvoljeni predstavniki ljudstva, temveč mu vladajo ljudje, ki jih ni nikoli nihče izvolil, odgovorni pa so izključno logiki profitabilnosti. So neverjetno bogati in bajno mogočni. Kako je torej z demokracijo?
 
Predstavnikom ljudstva tako ne ostaja prav veliko manevrskega prostora. Ljudem se zato, nemočni, kot so, kažejo predvsem kot blagovne znamke in skrbijo za šov – to pa je že skoraj vse.
 
Ko nanese beseda na najpomembnejše zadeve sveta, danes so med njimi prav gotovo podnebne spremembe, nimajo niti za burek. Ne odločajo prav o ničemer, saj še besede nimajo.
 
Zaključujem zato z navedkom iz zadnjega zapisa Michaela Robertsa (Recessions, monetary easing and fiscal stimulus, 19. avgust 2019). Gospodarske rasti v kapitalističnih gospodarstvih ne poganja potrošnja dobrin, temveč jo poganja business investment. Tega pa v glavnem poganja ena sama stvar: profiti ali profitabilnost. Ne obresti, ne zaupanje in ne potrebe potrošnikov. Tako preprosto je to.
 
Višje dobro je zato še vedno zgolj abstraktna ideja, ki te, ki dejansko vodijo svet in upravljajo z njim, ne zanima niti malo. Potrebni so aktivisti in heroji.
 
A ne taki, kot si predstavlja ameriški predsednik Trump ali ruski predsednik Putin. Heroji so ljudje s strateško vizijo, kakšna naj bi postala občestva, v katerih živimo, onkraj na začetku naštetih koordinat sodobnega družbenega življenja.
 
Ali kot pravi Alain Badiou v knjigi z naslovom Éloge de la politique (Flammarion, Paris, 2017). Aktivist je človek, ki ima idejo o bodočnosti občestva, ki raziskuje nove poti občestvenega življenja, se srečuje z najrazličnejšimi ljudmi, se pogovarja z njimi o njihovih pogojih življenja, jim pomaga razložiti družbeno življenje iz globalne perspektive, prisluhne idejam, ki jih imajo ljudje, in dela na tem, da bi se njihovi pogoji življenja spremenili.
 
Na bolje, kar ne more pomeniti več istega.