Dobra samopodoba in dobri razlogi zanjo

Ključni stavek iz neke refleksije, ki sem jo prejel te dni. Kako mi življenje ves čas dokazuje, da je pristnost in iskrenost do sebe navzven tista prava izbira, pa se prej ko slej spet ujamem v zanko ugoditi drugim in sebe utišat. Ali kot je nekoč dejal Freud: biti popolnoma iskren do sebe je res dobra vaja.

Ljudje prehitro dajejo prednost drugim, ker se jih bojijo, zato se raje umikajo, so ponižni, se spreminjajo v predpražnik in krepijo mentaliteto žrtve. Poleg tega imajo dodatni problem, ker prehitro pripisujejo pomen temu, kar zaznajo. Hočejo razumeti, vendar so prehitri. Ni čudno, da številni izjavljajo, da nimajo dobrega sogovorca. Dober sogovorec ni samo potrpežljiv, ampak je predvsem zmožen za naporno razčlenjevanje. Zmožen je prenašati bremena analiz, ki so na videz nesmiselne in ne vodijo nikamor. Ni presenetljivo, da ljudje ne marajo filozofiranja, ki na prvi pogled res ne vodi nikamor, toda tako je le na prvi pogled. Ne pripisujte pomena prehitro.
 
Življenje ni ena sama ravna pot k uspehu, karkoli že pomeni, k sreči in zadovoljstvu. Je daleč od tega. Polno je bolečin. Medsebojne razlike je težko prenašati. Tako radi bi, da bi bili okoli nas ljudje, ki bi se vedno strinjali z nami in nas imeli radi. A brez bolečine razlike preprosto ni mogoče živeti.
 
Ljudje so zaljubljeni v rezultate, ki jih medijsko posredovane vsebine tako čarobno izrisujejo, nimajo pa radi procesov, ki vodijo do njih. Nekatere moti že beseda truditi se. Je preveč zahtevna, preveč težka, pravijo.
 
Preprosto psihološko spoznanje je, da ljudje pogosto zgolj izjavljajo, da si želijo nečesa, ker so zaljubljeni v cilje in rezultate, v resnici pa si jih ne želijo. To je res preprosto in izjemno močno spoznanje, ki ne potrebuje nobene dodatne sofistike.
 
V analizi se vedno znova izkaže, da je zapisano čista resnica. Ljudje končno tudi priznajo: veste, v resnici mi je bilo vseeno.
 
Seveda. Ljudje bi bili radi nagrajeni, radi bi sanjali in uspeli, ne želijo pa hoditi po poti, ki jo imenujemo skozi trnje do zvezd. Nihče ne mara trnja, napora, bojev, padcev in bolečine [razlike].
 
Življenje preprosto ne poteka tako, da ljudje sanjamo in potem kar uspemo. Morda je temeljno pravilo življenja res tisto, ki pravi: napor določa naš uspeh. Nisem rekel, da ga povzroča, da nas usmerja naravnost k cilju. Kje pa, nobenega zagotovila nimamo, da bomo kdajkoli uspeli, pa če se še tako trudimo!
 
Nenehno nam tudi prišepetavajo, kako posebni smo. Da je vsak človek nekaj posebnega. Ali je res?
 
Številni motivatorji in dušebrižniki nagovarjajo ljudi in jim svetujejo, naj si dopovedujejo, kako posebni so, naj imajo o sebi visoko mnenje, naj imajo pozitivne misli in naj si predstavljajo sebe kot bodočega uspešnega človeka.
 
Toda življenje uči čisto nekaj drugega. Človek, ki ima visoko mnenje o sebi, dobro samopodobo, kot jo imenujejo, še ni storil čisto nič za sebe, če nima dobrih razlogov za tako samopodobo. Eno je imeti dobro samopodobo, si jo domišljati in verjeti, da jo imaš, čisto nekaj drugega pa je imeti dobre razloge za dobro samopodobo.