Dobičkonosnost življenja?

Izkušnja je nenavadna. Navajeni smo namreč na razlage, navajeni smo na mnenja, celo na refleksije in podrobne interpretacije, navajeni smo na novice in podobe in simbole, na znake in znamenja, pa na sporočila in signale, kot radi rečejo politiki. Vsaj slednji bi zelo radi vedno znova nekomu pošiljali signale kot enoznačno določljiva sporočila, kaj delamo in kaj smo dosegli. Vse kajpak v duhu vsak dan v vseh pogledih vse bolj napredujemo.

Resnica pa je bistveno drugačna. Stopnja dobičkonosnosti kapitala že dolgo časa vztrajno pada, kot dokazuje Michael Roberts, današnji zapis na arctic-news.blogspot.com pa zelo jasno signalizira, da lahko led na Arktiki v naslednjih dveh mesecih popolnoma izgine, to pa pomeni zelo dramatično nadaljevanje. Tudi sicer je bila v teh dneh na skrajnem severu Zemlje včasih temperatura višja kakor v Portorožu. Politiki pa se kljub objektivnim podatkom, ki so neprimerno pomembnejši od najrazličnejših signalov, veselijo novih dolgov, ker ustvarjajo denar iz niča, si ga te dni delijo in so prepričani, da bo prihodnost produktivna, učinkovita in polna radosti. Le da ne bo.
 
Pisati pa sem se namenil o nenavadni izkušnji. To je zelo dragocena izkušnja. Ni interpretacija ali razlaga, še manj je signal.
 
Izkušnja, na katero mislim, je mogoča, ko človek dolgo časa hodi v samoti in se sprehaja. Nenavadna pa je, ker vzpostavlja, ustvarja, kreira navzočnost. Kdo bi ugovarjal, češ da je navzočnost sveta, sedanjost vselej tu, vendar to ni čisto res. Potrebna je namreč zavest o njej, ta pa v hrupu dinamičnega vsakdanjega življenja tako rekoč ni mogoča. Torej ni res, da se ljudje spontano in brez posebnega napora zavedamo sedanjosti, navzočnosti sveta in tega, kar je v njem.
 
Paradoks je, da za sedanjost, navzočnost, ta trenutek potrebuješ čas. Miniti mora nekaj časa, da zavest dojame, da je telo uvod v sedanjost, navzočnost. Potreben je čas, da se človek zares umiri in prepusti sedanjosti. Vsakdanje hitenje tega dobesedno ne dovoljuje – človek pač nenehno hiti od enega trenutka k drugemu, k nekakšnemu cilju, ki je vselej oddaljen že po definiciji. Ni tukaj in sedaj, ni navzoč, ni navzočnost, kar je bržčas očitno.
 
Ko zavest končno po dolgem času dojame trenutek, navzočnost sveta, spozna, da je na cilju, da ni več kam hiteti, da je cilj dosežen. Navzočnost je torej cilj. Ko sem v sedanjosti, sem že na cilju. Potem se lahko posvetim sedanjosti, prepustim se ji, predam se ji, da bi jo globoko občutil in zares dojel.
Ko se ji predajam, uživam v njej, ker vem, da sem prispel, da sem na cilju, ki ga ne razlagam, ne interpretiram. Nikomur ne pošiljam signalov, da sem ga dosegel. Preprosto dosegel sem ga in to je vse. Nikamor ne hitim, sedanjost, navzočnost je čista spokojnost.
 
Potem sem zadovoljen s seboj, da sem vztrajal, da se nisem pustil zmotiti in da nisem upošteval nasvetov, kaj vse bi moral še narediti, katere cilje bi si moral zastaviti, kam bi še moral oditi, da bi na primer uspel.
 
Absolutna sedanjost je absolutna navzočnost. Sama sebi je zadosti. In za zavest je morda najpomembnejše spoznanje, da obstaja množica takih sedanjosti, trenutkov čiste navzočnosti, ki so obenem trenutki radosti in veselja nad življenjem. Ne nad stvarmi, predmeti, objekti, blagom, denarjem, lastnino, kapitalom in dobički, temveč nad življenjem, ki ni last nikogar, ki ne more postati privatna lastnina, namenjena dobičkonosnosti.
 
Življenje nima nobene resne zveze z dobičkonosnostjo.