Dober nasvet

Ljudje me vedno znova vprašajo, če imam kak dober nasvet. In vedno znova ga nimam. Vem namreč, da je res, kar je nekoč rekel C. G. Jung. Dober nasvet je pogosto dvomljivo zdravilo, vendar na splošno ni nevarno, ker ima tako majhen učinek. Zakaj torej želijo dober nasvet? In zakaj ima majhen učinek, če pa je dober? Kako je potem s slabim nasvetom? Oglejmo si primer.

Že dolgo je onkraj vsakega razumnega dvoma znanstveno dokazano, da je rdeče meso ne le nevarno zaradi možnosti, da človek zboli za rakom, temveč je njegova pridelava tudi problematična zaradi podpiranja podnebnih sprememb.
 
In če ima človek sto kil, trebuh mu visi čez pas, zaradi teže in premalo premikanja pa ima težave s hrbtenico, mu ne bi svetoval, naj je manj mesa in naj se več premika. Poleg tega ne verjamem, da bi imelo kak smisel povedati mu, da je za vogalom naslednja pandemija, ki utegne biti hujša od te, ki jo prenašamo zadnje leto in pol, vezana pa je na pridelovanje mesa, ki ga rad in v velikih količinah uživa, kar med drugom pomeni, da zaužije veliko več kalorij, kot pa jih porabi, odvečna energija pa se mu nabira v obliki sala, ki bremeni njegovo hrbtenico, da se krivi in upogiba in lomi.
 
Industrijska pridelava mesa, na primer piščancev, kot berem v današnji številki časnika The Guardian (Factory farms of disease: how industrial chicken production is breeding the next pandemic, John Vidal), je obenem velikansko gojišče smrtonosnih bakterij. Ni le orjaška količina mesa. Znanstveniki opozarjajo, da se lahko smrtonosni mikroorganizmi, zaradi katerih morajo kdaj na kaki farmi na hitro ubiti nepredstavljivo veliko živali, kadarkoli razširijo med ljudi. Velja si zapomniti tole tehnično kratico: H5N8. Pa še tole: H5N6.
 
Industrija mesa je za živali stresna, propaganda, ki nas preplavlja čisto vsak dan, pa pravi, da je varna, prijazna do živali in zlasti domača. Kar je domačega, je treba čim prej kupiti. Ni jasno, zakaj in čemu, toda propaganda tako pravi. In je vsepovsod. Vtis je, da je danes že vsak izdelek, ki pride na svobodne trge, domač. Poleg tega je narejen z ljubeznijo. In kajpak za nas.
 
Industrijsko pridelovanje in predelovanje mesa je pač – industrijsko. Namenjeno je dobičkom. Ni domače, ni z ljubeznijo in ni za nas. Je nasilno, stresno za živali, med katerimi kroži veliko bakterij in virusov, ter kratko, saj številne živali zakoljejo kmalu po rojstvu, pa magari z ljubeznijo.
 
Na svetu je v tem hipu kakih dvajset milijard piščancev, ki čakajo na zakol, ter okoli sedemsto milijonov prašičev, ki jih čaka natanko enaka usoda. Možnost širjenja bakterij in virusov na ljudi je velika, pravijo biologi. Oboji pravzaprav živijo v idealnih pogojih za kaj takega, saj je na majhnem prostoru nagnetenih veliko živali, ki so genetsko zelo podobne, obenem pa so polne antibiotikov, kot poudarja avtor prispevka, ki ga berem.
 
Nasveta pa ne bi dal nobenega, ker od njega ne bi bilo nobene koristi. Dober nasvet je nekaj takega kot oglas, ki pravi, da je nekaj domače. Skuša zapeljati ljudi, da izdelek kupijo, čeprav ni na njem ničesar domačega. Tako se samo reče. In deluje, zato so dobički elite veliki. Dober nasvet v glavnem ne deluje. Le reče se, da ga nekdo želi. Že vnaprej je jasno, da se ga človek ne bo držal. Torej ga nima smisla dati do sebe.
 
Naslednja pandemija je zaradi industrijske pridelave mesa skoraj nujna, ljudje ne bodo prenehali jesti mesa, industrija bo še naprej skušala kovati dobičke, podnebne spremembe se bodo stopnjevale, vse bo raslo, tudi inflacija in stagflacija.