Do leta 2100 ali čas za resnico

Time for Truth. Tak je bil slogan teh, ki so leta 2016 v Veliki Britaniji pred referendumom navijali za Brexit, čeprav sam referendum ni imel posebne zveze s kakšno resnico – da je ni imel, se vidi še danes. Danes, tri leta pozneje, je enak slogan izjemno pomemben, kajti analize jasno kažejo tole. Politiki pred kamerami večinoma radi izjavljajo, da so z vsem srcem za spremembe, s katerimi bi zaustavili podnebne spremembe, za resnico o podnebnih spremembah in o njihovih vzrokih torej, dokler imajo v mislih leto – 2100. Ko pa naj bi resno razmišljali, kaj bodo za zaustavljanje podnebnih sprememb naredili leta 2020 in naslednja leta, so nenadoma silno zadržani in dejavnosti, za katere sicer so, niso več na prioritetni lestvici njihovih aktivnosti. Kar ne preseneča. Razloga sta vsaj dva. Eden je splošen in se nanaša na vse ljudi, ne zgolj na politike, drugi se nanaša samo nanje. V Evropi in v ZDA, verjetno pa tudi drugje po svetu, tako številni politiki dobivajo darila, donacije in denarno podporo za svoje stranke od naftnih in letalskih korporacij, podnebnih skeptikov ali thinktankov, ki dokazano širijo informacije in druga sporočila, s katerimi skušajo prepričati ljudi, da podnebne spremembe bodisi ne obstajajo bodisi so zanemarljive. Očitno je tudi, to velja za vse ljudi, da je čas za resnico izjemno izmuzljiva zadeva in da ljudje niso nujno navdušeni nad njim. Freud je zato večkrat rekel, da bi ljudje, če bi jih kdo vprašal, najraje videli, da bi se večno odmikal nekam v oddaljeno prihodnost. Izvrsten primer, kako prav je imel, je sedanja raba besedne zveze do leta 2100, ko nanese beseda na podnebne spremembe in na to, kaj storiti, da nas ne bodo pogubile. Večina ljudi, ki živimo danes, bo do leta 2100 že tako ali tako pod rušo.

In zopet je šestnajstletna Greta Thunberg zgled. Njen slogan tukaj in sedaj dopolnjujeta njeno prepričanje in vztrajanje, da morajo biti mladi ljudje vsega sveta pripravljeni na dolgotrajni boj, saj ne pričakuje, da bodo politični voditelji res kaj storili, da zaustavijo podnebne spremembe, poleg tega pa je možno, da bodo številni današnji mladi ljudje dočakali leto 2100.
 
Zadnje poročilo skupine znanstvenikov s skupnim nazivom IPCC pravi takole. Permafrost bo zaradi višjih temperatur do leta 2100 sprostil nekaj deset ali nekaj sto milijard ton ogljika v obliki ogljikovega dioksida. Poleg tega se lahko zgodi, da se bo nenadoma, v zelo kratkem času sprostilo v ozračje še deset milijard ton metana zaradi segrevanja Arktičnega oceana, kar bi potrojilo količino metana v ozračju, to pa bi imelo za posledico dodatno in zelo močno segrevanje. Neposredno človeško izpuščanje toplogrednih plinov v tem primeru sploh ne obstaja.
 
Podnebnih sprememb torej ne bomo kar zaustavili. Taljenje permafrosta, ki je bil zamrznjen tisočletja, in sproščanja metana ne moremo zaustaviti z magičnim sklicevanjem na znanstvenike in inženirje, češ da bodo že nekaj pogruntali – do leta 2100.
 
Greta Thunberg zato upravičeno pravi, da je treba politikom, ki nočejo poslušati, dopovedati, kaj morajo storiti. Dopovedati jim kajpak ni mogoče, saj ne poslušajo in nočejo poslušati, je pa mogoče na volitvah izbrati tiste, ki poslušajo že sedaj. In Greta ima prav, ko zatrjuje, da se na svetu dogaja sprememba prav tukaj in sedaj in da so milijoni ljudi z vsega sveta natanko ta sprememba.
 
Imenujmo jo dogodek v strogem filozofskem pomenu besede. Zanj je značilno, da se pojavi nenadoma, nenapovedano, vdre v vsakdanje življenje in če se ga ljudje ne ustrašijo, če ne zbežijo od njega, ga poimenujejo in mu postanejo zvesti, se lahko zgodi to, za kar ves čas držimo pesti – odpre se prostor, ponudi se možnost za nov način skupnega življenja.
 
Greta Trunberg zastopa logiko dogodka. Ni nujno, da ve, kaj je to, ni pomembno, ali ima avtizem ali ga nima, ali je orodje v božjih rokah ali v rokah zarotnikov, saj je dogodek vselej prav nekaj takega – vdre namreč v navidezno idilično življenje, kot je z drugega sveta. Dokler bo Greta vztrajala in dokler bo vztrajalo veliko ljudi, smo na dobri poti, da gradimo nov način življenja. Morda je že nekoliko pozno, toda saj je v življenju pogosto tako, da se nekaj zgodi prekmalu, nekaj prepozno, nekaj pa sploh nikoli, čeprav bi se moralo prav tukaj in zdaj.