Dim v vetru

Film Don't Look Up (Adam McKay, 2021) je pripoved. O nas samih. O našem zaznavanju sveta in o našem razumevanju zaznanega. O naši kulturi poslušanja in sprejemanja ali nesprejemanja tega, kar vendarle slišimo, ker povsem gluhi ne moremo biti. O tem, da zlasti ljudje na oblasti, oblastni ljudje, ne poslušajo znanstvenikov. Ne upoštevajo njihovih objektivnih spoznanj o podnebnih spremembah, ki so obenem spoznanja o človeških dejavnostih. Raje poslušajo ljudi, ki vodijo biznis. Poslušajo jih, da bi ustregli njihovim zahtevam, ki so v kapitalizmu zahteve po dobičkih, nanje pa računajo tudi sami. Radi bi bili dobro plačani in nekateri tudi so. Vendar imajo premalo. Obstaja namreč nadjazovska zahteva, da je treba imeti več, veliko več. Več denarja, več premoženja, več moči, več oblasti. Nikoli ni dovolj. Tudi številni drugi ljudje ne želijo poslušati znanstvenikov. Ne poslušajo jih, ko govorijo o podnebnih spremembah, in ne poslušajo jih, ko govorijo o koronavirusu in pandemiji. Zakaj jih ne poslušajo in zakaj jih ne upoštevajo?

V dneh, ko si ljudje voščijo srečno in zdravo novo leto, je smiselno pripomniti, da bi bilo zelo dobro, če bi se uresničila še ena želja. To je želja, da bi bolj poslušali znanstvenike. Sliši se nenavadno, toda v takih časih smo se znašli. Verjetno pa je že vnaprej jasno, da se želja ne bo uresničila, da je zgolj dim v vetru.  
 
Film je satira ali temna komedija, kot pravi Leonardo DiCaprio, ki igra znanstvenika. Njen namen je povedati ljudem, da podnebne spremembe vplivajo na ves planet, na življenja vseh ljudi, da je torej treba nekaj narediti, ker so ti vplivi katastrofalni.
 
Res je, pravijo nekateri protagonisti, toda poslušanje znanstvenikov o podnebnih spremembah in katastrofah je tako stresno in neprijetno, poleg tega pa spodbuja še nelagodje. In ljudje ne želijo poslušati stresnih novic. Raje vidijo, da je vse v redu. Da je vse fajn.
 
Človeška bitja se dejansko lahko obnašajo, kot da je res vse v redu celo tedaj, ko dokazano ni. Ali kot bi rekel Freud: stanje je katastrofalno, vendar (še) ni resno. Zakaj bi torej resno jemali znanstvenike? Ni logike.
 
Le da logika obstaja. Obstaja objektivno.
 
Svet bo čez nekaj kratkih let bistveno drugačen, kot je danes. Ni pomembno, ali nam je to všeč ali ni, ni pomembno, ali verjamemo, da bo res tako, ali pač ne verjamemo. Kratko malo ni pomembno.
 
Svet se spreminja, čeprav ne moremo reči, da se spreminja povsem neodvisno od nas. V resnici namreč poganjamo spreminjanje, priganjamo svet, da se spreminja hitreje in bolj nepredvidljivo, kot bi se sicer.       
 
Znanost temelji na dvomu, toda zanikanje ni isto kot dvom. Je obrambni mehanizem, s katerim se ego brani pred spoznanjem resnice. Znanost raziskuje resnico, tako je njeno poslanstvo. Verjetje, da je zanikanje isto kot dvom, da torej ljudje, ki zanikajo realnost, dvomijo in zato kritično razmišljajo, je na meji s psihotičnim delovanjem uma. Ta namreč lahko deluje tako, da realnost dobesedno utaji, da se obnaša, kot da sploh ne obstaja.
 
Zanikanje in tajba realnosti sta tako močna obrambna mehanizma, da znanost tako rekoč nima možnosti. Ljudi, ki zanikajo in tajijo realnost, namreč ni mogoče prepričati, ni jim mogoče dopovedati, da to delajo. Še terapija je pogosto povsem nemočna celo takrat, ko se človek odloči, da bo vendarle vstopil vanjo in v odnosu do sveta nekaj spremenil.
 
Še manj možnosti je, da bi spremenil nekaj v odnosu do sebe.