Dialektika neracionalnega

Moč, pravi Spinoza, je sposobnost telesa, da se ohranja pri življenju, da torej vztraja in da se razvija. Torej je zmožno za napredovanje. In ko razmišlja o njegovem napredovanju, je Spinoza zelo jasen: telo napreduje k najvišjemu poznavanju sebe in svojega položaja v svetu. Razvijanje telesa je razvijanje samega življenja, njegov razvoj pa ima cilj: spoznanje sebe, razumevanje samega razvijanja.

Ko nas v teh dneh športniki in športnice razveseljujejo z olimpijskimi odličji, ne bi smeli spregledati drobnega dejstva, ki nam pove zelo veliko o njih, obenem pa nam je v pomoč pri refleksiji lastnega odzivanja na njihove uspehe.
 
Mladi ljudje, nagrajeni za izjemno težko telesno in duševno delo, ki jih je privedlo do odličja in slave, se pred kamerami čustveno odpirajo in sporočajo gledalcem, da so ganjeni, prevzeti, da komaj sledijo dogodkom, ki jih prehitevajo. Očitno je, da so trenutki slave tako močni in tako obsežni, da jih preplavljajo čustva in občutki, za katere je težko najti besede. Ob podobah mladih ljudi, ki se zavedajo, kako izjemno težko je priti na stopničke in tam stati nekaj minut, medtem ko ves svet občuduje njihove dosežke, pa velja razmisliti še o tem, kar poudarja Spinoza.
 
Obstajajo ideje, kakšna naj bi bila na pogled ženska, kakšno naj bi bilo njeno telo. Obstajajo ideje, kakšen naj bi bil na pogled moški ter kakšno naj bi bilo njegovo telo. In obstajajo umetniki, ki upodabljajo telesa moških in žensk na načine, ki se ne strinjajo ne s prvimi idejami in ne z drugimi. S tem osvobajajo pogled, saj sporočajo, da ni treba slediti idejam, kakšno naj bi bilo telo.
 
A pogosto razmišljajo, kot da je človek zmožen pogledati onkraj fasade v jedro človekove identitete. Le da je že dolgo znano, da tako jedro ne obstaja, zato je pomembna natanko fasada. Ki pa je lahko bistveno drugačna od fasad, za katere velja, da so najboljše ali najlepše, od teh, ki prevladujejo, češ da so naravne in prave.
 
Pomembno je namreč spoznavanje sebe in svojega položaja v svetu, kot pravi Spinoza.
 
Vzporednica je zares na mestu. Uspešni športniki in uspešne športnice, ki si zaslužijo priznanja in slavo, so vsi po vrsti zastopniki oziroma zastopnice trdega dela, discipline in odrekanja. Brez vsega tega pač ni mogoče stati na najvišjih stopničkah. Podobe zmagovalcev in zmagovalk se tako prepletajo z idejami o uspehu, trdem delu, ki vodi do njega, in mladosti, ki prenese velike napore in si želi priznanja.
 
A priznanja si želi vsak človek brez izjeme. Želijo ga delavci, ki delajo vsak dan po osem ur, na koncu meseca pa ne dobijo niti minimalne plače. Lahko jim verjamemo, da trdo delajo, na primer na gradbiščih, v skladiščih in tovarnah, prav tako smo lahko prepričani, da so disciplinirani in da prenesejo velike telesne napore.
 
V človekovi naravi je potreba po priznanju drugega, po sprejemanju in sprejetju. Ne zavidamo športnikom in športnicam, želimo pa si priznanja. Verjamemo v trdo delo, disciplino in odrekanje, toda življenje nas uči, da uspejo le zelo redki. Kaj je narobe, se sprašujemo, saj delamo, se odrekamo in skušamo premagovati ovire, ki jih ni malo.
 
Nima vsak človek naravnih darov ali talentov, nam odgovarjajo. To pomeni, da vsakdo pač ne more stati na stopničkah. A zakaj nam potem prigovarjajo, naj sanjamo in da nam bo uspelo, če bomo le trdo delali in poskrbeli za močno voljo? O kakšnem uspehu govorijo?
 
Strinjamo se, da genetika v nemajhni meri določa, kaj zmorejo naša telesa in česa ne zmorejo. A natanko to spoznanje je ključno.
 
Zgodovinski pogled tako združi spoznanji. Pod enega je podpisan Machiavelli, pod drugega Gramsci. Prvi odkrije, kako je mogoče vladati ljudem, ne da bi se ti upirali, drugi spozna, da je prevlada nad njimi kombinacija moči in celo represije s kulturno hegemonijo.
 
Ideje in podobe, ki polnijo javne prostore, so zato pomembnejše, kot se zdi. Res je, da ima v demokratičnih občestvih vsak človek pravico do svobodnega izražanja mnenj, toda prav tako je res, da so pomembne čim bolj enotne fasade, brez katerih pač ni hegemonije.
 
Oblastni odnosi se zato v najboljšem primeru kažejo kot legitimni in dobronamerni, podkrepljeni s tradicionalnimi vrednotami in nagovarjanjem ljudi, naj sanjajo, da bi uspeli, medtem ko se o zatiranju ljudi ne govori. Nastaja vtis, da ga morda celo ni več, da je čez noč čudežno izginilo in da sodi le še v preteklost.