Desni simboli in programirana neenakost

Ljudje imajo radi simbole. Radi imajo psihologijo simbolov. Prav tako imajo radi globinsko psihologijo. Zato imajo radi tudi Karla Gustava Junga, ki združuje vse troje, ne maraj pa na primer Freuda. V teh temnih časih se ljudje tudi vse bolj ukvarjajo s simboli na področju, kjer se prepletata politika kot performans, estetika umetnosti in globinska psihologija. Delo na sebi je zato normalna dnevna dejavnost, da bi se ljudje prebili do avtentičnih globin lastnih osebnosti, politični spektakli takisto, politiki se ponujajo ljudem v presojo kot blagovne znamke, ti pa lahko špekulirajo zlasti o tem, kdo je naš in kdo mora ostati onkraj zidov, tehničnih ovir, rezilnih žic in drugih ograj. Filozofska ideja enakosti ali egalitarnosti je vse manj pomembna, politiki in drugi pripadniki elite imajo vse bolj v rokah interpretacije sveta in tega, kdo je ljudstvo. Zaradi njihovih razlag se ljudstvo tudi oblikuje in preoblikuje, zato še samo prispeva k razlagam, kaj na primer pomeni biti pravi Slovenec in kdo to nikakor ne more biti ali postati.

Simboli imajo pri tem pomembno vlogo; globinska psihologija in čut za globinsko razmišljanje o svetu tudi. Mešanica vsega tega pomaga vzpostavljati navidezne konsenze o ljudeh, ljudstvu in svetu. Podnebne spremembe so zato daleč in so še vedno sorazmerno nepomembne, njihove učinke prelagamo na čas naših vnukov in pravnukov, kajti v tem trenutku je aktualno ustvarjanje navideznih konsenzov, kot rečeno, zaradi katerih se človek dobro počuti in ima občutek, da je med svojimi, da ima svet globok pomen in smisel, da je življenje vredno živeti in da vse raste, zahvaljujoč kapitalizmu.
 
Ljudje se prek simbolov in globinske psihologije gnetejo skupaj, stiskajo se drug k drugemu, da bi izsilili občutek, da je politika učinkovit menedžment, da je mogoče upravljati z oblastjo, z državo, s svetom, z ljudmi, da je, skratka, vse zgolj stvar menedžmenta, menedžerske vednosti in menedžerskih kompetenc, pa morda še tehnologije in kajpak denarja, do katerega imajo dostop.
 
Kolektivne simbolizacije moči so zato več kot očitne, mediji so fascinirani, da ne rečem zaslepljeni z njimi, globalno kolektivno razmišljanje postaja norma, ljudje so vse bolj prepričani, da je neenakost dobra, da je prav, da imajo eni več, drugi pa manj, saj je truizem, da dva človeka nista povsem enaka. Razmišljanje je kot naročeno in omogoča osvoboditev, občutek je, kot bi z ramen padlo breme.
 
Zadeva je zares nora, kot poudarja Jacques Rancière: neoliberalni menedžerji ustvarjajo občutek, da politike ne potrebujemo več, da je mrtva, da potrebujemo le že upravljanje, ki pritiče njim, kajpak, toda obenem smo priča novi zlorabi politike, ki pomaga ustvarjati konsenze in vse drugo, o čemer govori tudi zale zapis, saj menedžerji ne morejo ustvariti ljudstva.  
 
Programirana neenakost dobiva med ljudmi oporo v preprostih simbolih, katerih razlage ponuja preprosta in vsem ljudem dostopna globinska psihologija. Ljudje so navdušeni, prepričani, da je svet zelo preprost, kot so preproste njegove razlage. V svoji nevednosti rade volje sledijo ljubljenim voditeljem, ki skušajo razmišljati kot menedžerji in trdijo, da bo z malo več upravljanja svet še bistveno boljši, kot je. Identitetni simboli so zelo pomembni in morajo biti zelo vidni, da bi se ljudje hitro in zlahka prepričali, da je res tako.
 
V orisani perspektivi se ljudje delijo na zmagovalce in poražence, naše in vaše, pri tem pa je zelo pomembno simboliziranje trpljenja ljudi, kajti naši trpijo zaradi vaših, kar pomeni, da morajo slednji ostati onkraj zidov.
 
Zaradi zidov ter označenih in zastraženih meja se bo trpljenje samodejno zmanjšalo in naši bodo zopet srečni, kot so nekoč, v zlati dobi, že bili.
 
Čisto nekaj drugega pa se začne dogajati, ko se ljudje nepričakovano, brez vnaprejšnjih dogovorov in brez programov, začnejo zbirati in zahtevati svet, utemeljen na egalitarnosti, svet, v katerem ni naših in vaših, svet, v katerem se vsi zavedamo, da lahko preživimo samo skupaj. V teh časih zlasti zaradi skupnega problema, ki ga ima čisto vsak človek na tem planetu, pa če ga hoče imeti ali ne – podnebne spremembe. Nobene logike namreč ni, da jih bodo naši preživeli, vaši pa ne.