Depresija vsakdanje norosti

Depresija je temna. Depresiven človek živi v črnem, temnem svetu. V njem je osamljen, kot so osamljene zvezde na nebu, v prostoru, v katere je ledeno mraz. Je sam in okoli njega sta tema in hlad; vtis je, da drugi ljudje ne obstajajo ali pa so nekje daleč. V takem svetu se nič ne zgodi, vse je, kot bi bilo zamrznjeno. Ko nas dnevno priganjajo k uspešnosti, ko nam dan za dnem servirajo podobe uspešnih športnikov, ki stojijo na stopničkah, se polivajo s šampanjcem, se smehljajo in sporočajo, kako zelo pridni in delovni so in disciplinirani in imajo jeklene živce in vse drugo, se soočamo z absurdom. Na vsakega uspešnega športnika ali drugega uspešnega človeka namreč naštejem vsaj deset takih, ki so zgolj poškodovani, ker so se gnali in gnali, da bi tudi sami uspeli, pristali pa so – na analitikovem kavču. Nekateri tudi niso, ker so prej storili samomor ali pa so drugače uničeni, depresivni in osamljeni. Kakšna norost! Zakaj nas silijo k temu in zakaj se ne upremo? Zakaj smo tako naivno pripravljeni verjeti, da je uspeh, stati na stopničkah, tisto pravo v življenju, ko pa je tisočkrat dokazano, da ni? Poznam ljudi, ki se hočejo pripravljati na največja tekmovanja, pa preprosto nimajo ne volje ne energije, da bi se spravili k delu. Take priprave so pogosto zgolj telesno in duševno trpljenje, le da o njem v javnosti ne govorijo in ga skušajo zapakirati z lepo zvenečimi metaforami o disciplini, močni volji, osebnostni strukturi, celo o zadovoljstvu, užitku in smiselnosti.

Laična ljudska psihologija tako kroji naše zaznavanje uspešnih ljudi, vpliva na našo motivacijo, na naša pričakovanja in na naše doživljanje, pa vendar ostajamo prazni in nezadovoljni, namesto da bi živeli počasneje, se znebili norih pričakovanj in začutili, kaj bi zares radi počeli neodvisno od tega, kar bi morali početi, ker je nekdo tako rekel.  
 
Bil sem psiholog mladim ljudem, ki so leta tekmovali in se gnali do poškodovanosti. Morali so zmagovati, pričakovali so, da bodo nenehno zmagovali, drugi so pričakovali, da bodo zmagovali. Zmage so bile nujne, bile so dobesedno zaukazane. Poškodbe, telesne in duševne, so se kopičile iz meseca v mesec, a ni bilo nikogar, ki bi prisluhnil in pogledal, da bi videl in slišal. Absurd.
 
Absurdnost takega priganjanja je bila za javnost kajpak nevidna. Ta je občasno rajala in navijala zanje, a se ji ni niti sanjalo, kaj doživljajo njihovi zmagovalci, skozi kakšen pekel gredo.
 
Kdor ni šel skozi temino depresivnega prostora, težko razume depresijo, depresivne občutke in občutke nesmiselnosti. V javnosti se zdi, da so depresivni le nekateri posamezniki, ubogi reveži brez ustreznih genov, vendar je tako prepričanje daleč onkraj realnosti in nima z njo nobene resne zveze.

Realnost je namreč bistveno drugačna. Psihologi ne bi imeli toliko dela, če bi bilo manj priganjanja, manj neumnih idej o nujni uspešnosti v življenju, ki je pogosto le izraz imaginarnih in fantazmatskih idej elite, ki ima sicer veliko denarja, sreče, miru in notranje izpolnjenosti pa kljub vsakoletnim obrednim željam prekleto malo.