Demokratični fašizem

Sprehod skozi mesto vam te dni postreže tudi s pogledom na velikanske plakate, na katerih so podobe politikov, imena njihovih strank in povsem nesmiselna kratka sporočila, pogosto dolga zgolj eno samo besedo, ki ne povedo popolnoma ničesar. Kaj namreč pomeni, če so ob portretih politikov besede, kot so: odločnost; izkušnje; naprej; znamo doma, znamo v EU; ne obrni hrbta domovini? Meni ne povedo prav ničesar. Vendar se ne gre pritoževati, saj od pritoževanja ni nobene koristi. Namesto pritoževanja predlagam hladno analizo, ki nam pomaga razumeti, kaj delajo ti politiki, zakaj oziroma čemu, zlasti pa nam pomaga razumeti, kako zelo ujeti so v primežu družbenih mehanizmov, ki jih najverjetneje niti ne poznajo niti ne razumejo. Analizo kajpak naredimo z dobrimi teoretskimi koncepti. Ki jih najdemo v kaki dobri knjigi.

Alain Badiou je napisal drobno knjigo s preprostim naslovom Trump. Prinaša predavanji, ki ju je imel filozof leta 2016 v ZDA. Predavanji sem sicer poslušal že takrat, vendar sem se z zanimanjem vnovič lotil premlevanja filozofovih besed, ker so preprosto dragocene in produktivne. Ena besedna zveza je nasprotni dogodek (counter-event), druga pa usoda človeštva (the destiny of humanity).
 
Besedni zvezi sta neposredno in močno prepleteni s prevladujočim razumevanjem posameznega človeškega bitja znotraj kapitalističnega sveta, za katerega se danes zdi, da ga je mogoče razumeti na en sam način. V svetu popolne prevlade globalnega kapitalizma je namreč usoda človeštva dogmatično zavezana brezmejni gospodarski rasti, zasebni lastnini, medsebojni tekmovalnosti, družbenim neenakostim in izključevanju.
 
Sliši se čudno, saj se prav tako zdi, da prevladuje tudi žargon o različnosti ljudi, ki nas domnevno bogati kar sama od sebe, o vključevanju hendikepiranih ljudi, izrinjenih ljudi, marginaliziranih ljudi. Pa vendar je izključevanje povsod, kajti, kot rečeno, človeški osebek je v takem svet obsojen na en sam način vedenja in delovanja, taka je torej njegova usoda, ki je: biti lastnik.
 
Da bi bil lastnik nečesa, na primer mrtvih stvari, mora delati, biti mora delavec, saj je lastnikov kapitala izjemno malo. In ko je delavec, mora biti še potrošnik. Če ni ni nič od tega, podčrta Badiou v svojem predavanju, če torej ni delavec, ni lastnik kapitala in ni potrošnik, preprosto ne obstaja in ni nič. Vključevanje je v takem svetu zgolj puhlica, je mizerni učinek sprenevedanja.
 
Tudi usoda človeštva je v orisanem svetu ena sama, kajti vsaka država tega sveta je dolžna skrbeti za globalni kapitalizem, ga varovati, kar pomeni, da ščiti in varuje pred alternativami tudi privatno lastnino kapitala in tekmovalnost ter krepi povečevanje družbenih neenakosti. Noben državnik tega sicer ne bi priznal, da je tako, toda natanko tako je.
 
Trump je izvrsten primer sodobnega državnika, ki se je dobesedno moral pojaviti v svetu, na kratko skiciranem uvodoma. Badiou ga imenuje hallucinatory harbinger. Besedna zveza je za opis moža zares dobro izbrana.
 
Pomeni, da je ameriški predsednik halucinatorni pionir, oseba, poslana naprej, da poskrbi za velike spremembe, nove dejavnosti, nekaj novega torej. Trump pa vse to lahko naredi samo tako, da tlakuje novo pot v polju prevladujoče oligarhije, pri čemer preprosto ni toliko pomembno, ali je kultiviran in inteligenten ali pa je prostak, čeprav je prostaško vedenje in govorjenje do določene mere celo nujno.
 
Pomembno je namreč zlasti to, da označuje nekaj novega. In vsi se lahko strinjamo, da bodo zgodovinarji za nazaj govorili o obdobju Trumpa kot o nečem posebnem, kar štrli iz zgodovine globalnega kapitalizma kot novost, čeprav ni nič drugega kot radikalna oblika nacionalističnega, seksističnega, rasističnega norenja, zavezanega divjemu branjenju privatne lastnine in elite, ki ima dostop do nje. Trump je zato konservativni nasprotni dogodek, ki ga navadni ljudje narobe razložijo kot obet novega in zanje dobrodošlega.
 
Preoblačenje starega v nova oblačila zato Badiou predstavi z ustrezno besedno zvezo, ki je tudi v naslovu tega zapisa. Trump ni nič drugega kot a false novelty ali zgrešena, napačna novost.
 
Kaj potem preostane nam, navadnim smrtnikom? Analiziranje simptomov, kakršen je Trump, kar pomeni učenje, učenje in še več učenja o resnici sveta, kot je predlagal že Lenin, potem pa tudi Tito, ter ponudba alternative. Danes namreč ne živimo v demokratičnih svetovih, čeprav vztraja nasprotni vtis, kajti za demokracijo je po definiciji potrebna alternativa. Če obstaja ena sama pot v prihodnost, je logično nesmiselno govoriti o demokraciji.