Demokratični dialog

Težko si je zamisliti bolj noro situacijo, kot je ta, v kateri smo. Gospodarska kriza je velika in bo še trajala, pandemija prav tako še traja in bo trajala, podnebne spremembe ogrožajo človeštvo, elite bogatijo, kot že dolgo niso, ker pristojni tiskajo denar kot zmešani, vlagatelji se radostijo, ker borzni indeksi rastejo, upajo da bodo cene nafte rasle še naprej, da bodo dobički velikanski, malce jih sicer skrbi orkan Laura, a ne preveč, ker po dežju itak vselej posije sonce, milijoni delavcev ostajajo še naprej brez dela in ga tudi jutri ne bodo imeli, zaradi koronavirusa je doslej po vsem svetu umrlo že več kot 823.000 ljudi, družina Donalda Trumpa pa skuša prepričati javnost, da je sedanji predsednik ZDA the best hope for America's future, kot zabeleži današnji The Guardian. In kar je dobro za prihodnost Amerike, naj bi bilo dobro tudi za prihodnost sveta, kajneda?. Človeku pade čeljust in ostane brez besed.

Joseph Stiglitz v prispevku z naslovom Measuring What Matters (Scientific American, avgust 2020) čisto preprosto še enkrat zapiše, da bruto družbeni proizvod (BDP) sicer meri tržno aktivnost posamezne države, vendar nima nobene neposredne zveze s kakovostjo življenja ljudi, ki v njih živijo, z družbenim blagostanjem in celo ne z gospodarskim blagostanjem. Opira se na beloruskega ekonomista Simona Kuznetsa, ki je med drugim dobro opisal razmerja med gospodarsko rastjo in neenakostjo, obenem pa poudarjal, da rast BDP-ja nikoli ne odraža kakovosti življenja ljudi. V teh dneh velikanski, orjaški dobički bank in korporacij na primer nimajo nobene resne zveze s kakovostjo mojega ali vašega življenja oziroma z blagostanjem, da ne govorim o zadovoljstvu in sreči.
 
Stiglitz zato predlaga demokratični dialog, ki bi ga izpeljala vsaka država. Nato sklepa, da bi skoraj gotovo pokazal, da večina ljudi, ki živi v visoko razvitih gospodarstvih, skrbi za svoje materialno počutje, zdravje, okolje in okoliščine. To so tudi ljudje, ki ne želijo družbe, v kateri elita zgrabi vse zase, ostali pa živijo v revščini. Mislim, da noben resen človek ne bi smel dvomiti v ekonomistovo razmišljanje.
 
Pa vendar je veliko vprašanje, ali je tak dialog sploh mogoč. Dialog namreč terja odprtost vseh udeležencev. Če se samo eden oklepa svojega mnenja ali prepričanja, dialog preprosto ni mogoč. Kdor se oklepa, namreč hoče status quo, ne želi nobene spremembe ali pa hoče le več istega.
 
Že dolgo je res, da večina ljudi ne želi živeti v družbi velikih družbenih neenakosti, saj za vpogled v to zadošča zdravi razum, pa vendar živijo. Njihova želja očitno ni pomembna ali pa je celo ni mogoče zadovoljiti. Zakaj ne? Ali je elita res tako močna?
 
Je. Priznajmo si, ker bomo potem laže spali. Elita je tako rekoč neomejeno močna. V rokah ima vse vzvode moči. Razen tiste, ki je kajpak vzvod resnične demokracije.
 
Ljudje, ki želijo resnično demokracijo, želijo moč. Dobijo jo tako, da si jo preprosto vzamejo.