Karl Marx v Kapitalu nesporno dokaže tole: dnevne izkušnje ljudi kažejo, da ves časa poteka na milijone izmenjav dobrin, in sicer na najrazličnejše možne načine; neprekinjeno izmenjavanje dobrin deluje kot normalni družbeni proces. In kognitivni znanstvenik Steven Pinker je v nedavni knjigi z naslovom Enlightenment Now: The Case for Reason, Science, Humanism, and Progress prav tako nesporno dokazal, kako zelo na bolje se je spremenil svet v 20. stoletju. Kljub temu skoraj vsak dan slišim kakega psihologa, trenerja razmišljanja ali motivatorja reči, da moramo začeti pri sebi, če hočemo spremeniti svet. Pa sem se v nedeljo popoldan odločil, da jih poslušam in vzamem njihove besede zares, ker je mogoče vsaj za silo domnevati, da vedo, kaj govorijo, in da imajo morda prav. Ker sem povprečno inteligentna oseba, sem si mislil, ne bi smel imeti problemov pri razumevanju, kaj mi sporočajo in kaj naj bi storil, da bom pomagal spremeniti nenehno in divje spreminjajoči se svet. Grem po vrsti. Najprej domnevam, da je spreminjajoči se svet sploh treba spremeniti, da je torej mogoč boljši svet od tega, v katerem živimo, čeprav se nenehno spreminja na bolje. Prav zato se tu že zatakne. Komaj začnem, so že problemi.
Recimo, da se empatično postavim v čevlje kakega milijarderja, njegovega otroka ali vnuka. Ugotavljam. Rodil sem se z zlato žlico v ustih, premoženje mojega starša ali starega starša nenehno raste celo v obdobju pandemije, očitno je, da so zakonitosti sveta take, da omogočajo, da mi je iz dneva v dan bolje, ker vse raste in sem uspešen, kot bi trenil; hodim v najboljše zasebne šole, imam daleč najboljšo izobrazbo, v šolo me vozi limuzina, doma imam na voljo vse, kar potrebujem: ljubeče starše, spodbudno učno okolje, veliko sobo, čudovite sorojence. Dedek me bo čez nekaj let, ko doštudiram na elitni univerzi, zaposlil v svojem podjetju, moj letna plača bo več kot milijon evrov, na voljo imam že sedaj vse dobrine tega sveta, živim v raju, potem bo pa še bolje, kot pravita Marx in Pinker. Da je treba spremeniti svet? A se hecate! Če vprašate mene, ga ni treba spremeniti niti za dlako. Če bo na svetu več istega, tega pa bo zagotovo več, nimam s tem čisto nobenega problema, saj bom imel jutri še več, kot že imam, itak pa že imam vse. Pa se postavim v čevlje nekoga drugega. Na primer prebivalca najnižje kaste v Indiji. V tej kasti živijo nedotakljivi. Preživljam se z nekaj centi dnevno, in sicer tako, da kot nedotakljivi čistim greznice in stranišča drugih ljudi. Z golimi rokami osem ur dnevno segam v mešanico urina in dreka s preprosto posodo in vse skupaj nalagam v večjo posodo, potem pa odnesem proč. Moje stranke se dreka ne dotaknejo, ker je nečist, dotikam se ga lahko samo jaz, ki sem nedotakljiv; in moji sotrpini, kajpada. Služba je zagotovljena, saj bo dreka vselej dovolj. Potem pristopi k meni klični psiholog ali trener razmišljanja, saj je vseeno, in mi reče, da moram začeti pri sebi, če želim spremeniti svet. Seveda ga želim, vzkliknem, kdo pa želi živeti od dreka, a kaj naj naredim, s čim naj začnem delo na sebi, vprašam. Vse življenje bom pripadal kasti nedotakljivih, moji od mene pričakujejo, da vsak dan prinesem domov tistih nekaj centov od čiščenja dreka, da imamo vsaj za kruh. Kaj hoče psiholog ali trener od mene, ko mi prijazno svetuje, naj pričnem pri sebi, da bom spremenil svet, ki se sicer nenehno spreminja, saj nisem neumen? Ne razumem nič. Pa recimo, da sem begunec na poti v lepši svet, ker je včeraj padla bomba na našo hišo in je ni več. Naj nekaj naredim na sebi, da bo svet boljši? Ja, kaj? Spravim se nazaj v svoje čevlje. Bom poskusil kaj spremeniti kar pri sebi, da bom pomagal spremeniti svet na bolje, čeprav sem prebral Pinkerjevo knjigo in vem, da se tudi brez mene že spreminja na bolje. Kaj naj torej spremenim? Naj začnem nositi novo srajco? Ne, to ni tako pomembno. Nekaj moram storiti na svoji osebnosti, si misim, saj srajca ne bo spremenila ničesar. A kaj naj storim s svojo osebnostjo, s katero sem, mimogrede, čisto zadovoljen? S čim naj začnem, da se bo spreminjajoči se svet spremenil?
0 Comments
Leave a Reply. |
AVTOR
Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu. Arhiv
February 2022
Kategorije
|