Delo na sebi ali preobrazba sveta?

Starega profesorja vprašajo, v čem je bistvena razlika med umetno inteligenco in ljudmi. Po kratkem premisleku mirno odvrne: v humanosti. V knjigi z naslovom The Structural trauma of Western Culture (Yochai Ataria, 2017) zasledim tole izjavo: There is no place for humanity in our reality (str. 59). Kaj se dogaja z realnostjo? Ali bolje: kaj se dogaja s človečnostjo?

Jutri imam novo predavanje iz letošnjega cikla z naslovom Psihologija stresa, travme in posttravmatske rasti. Naslov tokratnega predavanja je Razvojno razumevanje stresa in travme. Spregovoriti nameravam o zmožnosti človeških biti za vztrajanje, odpornost, prilagajanje in mehanizmih, ki vse to krepijo. V svetu, v katerem prav zdaj številni ljudje občutijo izgubljanje sveta, v katerem bi radi želeli živeti, ker verjamejo, da so v njem živeli pred pandemijo, zato obenem verjamejo, da se bodo lahko kmalu vrnili vanj. Psihologija njihovih prepričanj, občutkov in želja pa na žalost ni dovolj za globok vpogled v resnično naravo sveta, ki se spreminja pred njihovimi očmi, in sicer na način, ki ga nikakor ne bi smeli sprejemati, češ da je normalen. 
 
Medtem ko trenerji razmišljanja in psihologi razmišljajo, kako naj posameznik dela na sebi, da bo spreminjal svet, se svet spreminja. Zadnji znanstveni podatki objektivno kažejo, da je povprečna raven CO2 v letu 2019 pospešila rast, kot lahko beremo v današnji številki časnika The Guardian. Ukrepi za zmanjšanje izpustov so daleč od teh, ki so potrebni, da bi se njihovo kopičenje ustavilo ali zmanjšalo. Kljub pandemiji in zmanjšani gospodarski rasti se torej segrevanje Zemlje nadaljuje. A ne nadaljuje se enako kot pred njo, nadaljuje se pospešeno, kot rečeno. CO2 ostane v ozračju stoletja. Nazadnje je bila na Zemlji primerljiva koncentracija pred 3–5 milijoni let, ko je bilo za 2–3°C topleje in je bila morska gladina 10–20 metrov višja kot zdaj. A na svetu ni bilo 7,7 milijarde ljudi. In ni bilo načrtov, kako povečati porabo nafte, premoga, lesa in zemeljskega plina, ker je energija denar, tega pa v kapitalizmu noben resen kapitalist ne bo pustil ležati v zemlji. Ideologija tudi ne bo magično izginila, zato bodo trenerji in klični psihologi še naprej nagovarjali posameznike in posameznice, naj delajo na sebi, v ozračju pa bo tudi vse več metana, ki ga v velikih količinah proizvaja govedo, ker hočejo ljudje jesti meso, in dušikovega oksida, ki se kopiči zaradi prekomerne uporabe gnojil. Svet se bo torej spreminjal še naprej, in sicer na način, ki bo vse bolj dramatično terjal popolno preobrazbo gospodarskega, energetskega in transportnega sistema, kot še beremo v istem prispevku za The Guardian, ki ga je spisal Damian Carrington (Climate crisis: CO2 hits new record despite Covid-19 lockdowns).
 
Človeštvo torej ne potrebuje toliko posameznikov, ki delajo na sebi, kot potrebuje radikalno, korenito, celovito preobrazbo ekonomije in družbenih odnosov, celotnega načina življenja, ki temelji na porabi fosilnih goriv. Torej potrebuje predvsem nov vir energije, kar pomeni, da se mora premakniti k civilizaciji tipa 1.
 
Kot že tolikokrat se še enkrat vračam k Spinozi in njegovemu izjemnemu spoznanju, da je človek svoboden natanko takrat in šele takrat, ko dojame nujnost sveta; to nima nobene zveze s patetično idejo o svobodni volji in delom na sebi.