Delo kot romanca

Kamorkoli greste, se lahko mimogrede prepričate, da so ljudje, s katerimi se srečujete kot potrošnik v trgovinah, hotelih, na vlakih, v bankah, restavracijah in povsod drugje, trenirani, da se vam smehljajo in da so do vas prijazni. Nekateri so taki brez vsakega treniranja, seveda, drugi pa se vedejo bolj mehansko, in takoj veste, da so jim skušali ekonomijo smehljanja in prijaznosti bolj ali manj uspešno privzgojiti na kakih seminarjih ali delavnicah. Zakaj se to dogaja? In kaj se pravzaprav dogaja?

Začetni odgovor je izjemno preprost: ekonomija čustev. Razvija se ekonomija čustev, čustvene inteligence in smehljanja, prijaznosti in vsega drugega, ker živimo v svetu, v katerem se obenem uveljavljajo tudi imperativi ali zahteve po popolnosti, storilnosti in učinkovitosti. Za staro mamo: danes moraš vsaj pokazati dobro voljo, da skušaš narediti vse tako, da bo the best. Vse mora biti najboljše, popolno ali pa vsaj skoraj popolno, če drugače res ne gre. Kar zveni čisto v redu, le čemu bi se kdo pritoževal!
 
Ekonomija pozitivnih čustev je zato zelo pomembna povsod tam, kjer je v igri denar. Če hočete dobiti od nekoga čim več denarja, morate biti do njega tudi prijazni. Karkoli mu že ponujate, bo zares popolno šele, ko bo tudi način ponujanja blaga popoln, ne le blago samo. Kritično mišljenje tu nima prav nobene smiselne vloge, lahko pa ga priredite ekonomiji čustev, prijaznosti in sreče.
 
Ljudje, potopljeni v tako ekonomijo, zato spontano čutijo, da se morajo ves čas smehljati, da morajo biti prijazni in vljudni in vse drugo. Toda to je šele predgovor v to, kar želim povedati.
 
Poleg vse bolj uveljavljene čustvene ekonomije se vse bolj soočamo tudi z industrijo kreativnega življenja. Danes namreč ni dovolj zgolj živeti zdravo in dinamično ter biti ves čas mlad: danes je treba živeti tudi ustvarjalno. Tudi to zveni izjemno privlačno in človeka navdušuje.
 
Zlasti mladi ljudje so zato pod vse večjim pritiskom, da ne le delajo, temveč so zaljubljeni v svoje delo, ki ga opravljajo tako, da lahko vselej znova rečejo, da počnejo nekaj out of the box. To pomeni, da svoja življenja posvečajo delu, ustvarjalnosti, da hodijo iz službe domov šele zvečer, da nesejo delo še domov, da delajo tudi ob vikendih, če je to le mogoče.
 
Kdor je zaljubljen v svoje delo, je znotraj orisanih koordinat v zelo zanimivem položaju, ki ga lahko opišemo.
Na delu so zahteve. Bili mora izjemno storilen in učinkovit, obenem pa mora prenašati v delovno okolje ljubezen do dela, postati mora bolj čustveno inteligenten, kot da bi v delo vnašal vse tisto, kar je sicer od nekdaj značilno za ljubezenske odnose.
 
V tej perspektivi je torej delo kombinacija romance, zaljubljenosti, sanjanja, saj naj bi vsakdo sledil svojim sanjam, čustvene investicije, in strasti, seveda, saj brez nje ni ustvarjalnosti.
 
Nova perspektiva tako terja novega podložnika, imenujemo ga subjekt novega sveta. In vse bi bilo lepo in prav, če se ne bi zastavljalo drobno vprašanje.
 
Kako potem poimenovati večino delavcev, katerih realne plače v zadnjih desetletjih ne zlezejo tako rekoč nikamor, delavce, ki na primer odvažajo smeti izpred naših vrat, čistijo kanalizacijske jaške, kopljejo premog, delajo na naftnih ploščadih, gasijo požare, delajo v trgovinah, železarnah, vozijo tovornjake …?
 
Čtivo, ki ga predlagam, tako kot vedno, je: Angela McRobbie, Be Creative: Making a Living in the New Culture Industries, Polity Press, 2015.
 
Saj res: komu ga sploh predlagam v branje?