Delavci o sebi

Ko se torej otrok skozi leta končna spremeni v delavca, dobi službo in nato desetletja dolgo vsak dan osem ur dela za delodajalca, je zadovoljen. Najprej je zadovoljen, da lahko dela in zasluži. Morda verjame, da ga bo delo osrečilo. Delo je namreč vzvod za dostop do vsega drugega v življenju. Več denarja pomeni večji dostop, to pa lahko prinese več sreče. Ni sicer za vsakega delavca čisto tako in ni nujno, da je tako, a mogoče je verjeti, da je. Delo pomeni tudi dostop do sreče. Toda družbe, v katerih živimo, so organizirane hierarhično. Na mestu je zato dobro vprašanje.  

Kaj vse bi spoznali, če bi delavci množično pisali dnevnike in jih objavljali? Če bi v njih pošteno in necenzurirano pripovedovali o svetu, v katerem delajo, o lastnikih kapitala, za katere delajo – sami so namreč njihov kapital.
 
Bržčas bi se nam odprl precej drugačen svet od tega, ki ga vsak dan izrišejo propaganda, oglasi, prijetne pripovedi o srečnih družinah, kreativnih delavcih in kritično mislečih učencih, ki se nenehno usposabljajo za kompetence. Odprl bi se svet odtujenih odnosov, ki jih krepi trud vsakega posameznika, da bi splezal čim više. To je svet domnevnega osvobajanja posameznikov na poti k osebni sreči in doseganju visoko postavljenih standardov v družbah znanja.
 
Številni ljudje verjamejo velik del svojih življenj, da je njihov družbeni položaj začasen, da bo že jutri bistveno bolje. Zadolžujejo se, da bi se povzpeli in osvobodili, toda bremena dolgov so velika. Sebe razumejo kot človeški kapital, s katerim je treba nenehno nekaj početi, zlasti pa ga je treba vlagati in je treba vanj vlagati. Vlaganje je zato povsod.
 
Narava vlaganja posvečuje njegov cilj. Človek kot kapital naj vlaga vase, da bo s trdim delom usvajal kompetence, osebnostno rastel in postajal čustveno vse bolj zrel. Na koncu je kajpak cilj v obliki uspeha, ki si ga zasluži. Je kot nagrada, vredna sama po sebi.
 
Delavci kot kapital so zato lahko pomirjeni, kajti slabi časi so začasni. Delo na sebi izboljšuje vsakega posameznika, prispeva pa tudi k skupni usodi vseh, ki se zato nenehno izboljšuje. Imajo drug drugega, kar je še veliko bolje, kajti ni dobro biti sam.
 
Materialni pogoji življenja se zaradi produktivnost in učinkovitosti delavcev hitro spreminjajo, a ne za vse. Plima bo kljub vsemu končno dvignila vse čolne v zalivu, nam dopovedujejo, zato je prav, da se osredotočimo na bistvo sodobne romantike. Naj bo neoliberalna ali tehnofevdalna, dejstvo je, da je tamle zunaj veliko ljudi, ki z zahtevnim delom na sebi krepijo lastno odpornost in vzdržljivost. A do česa so odporni in v čem skušajo zdržati?
 
Le kaj bi bilo, če bi delavci pisali še o čem drugem? Na primer o proletarskem besu. Te dni so v Avstraliji, kjer je sedaj poletje, v kraju Onslow izmerili temperaturo zraka, ki je bila natanko 50.7 stopinj Celzija. Ni sicer rekord, je pa izenačena najvišja izmerjena vrednost doslej.
 
Skoraj četrtina svetovnega prebivalstva je imela leta 2021 rekordno vroče leto, kažejo podatki; tak je naslov prispevka v današnji številki časnika The Guardian (Oliver Milman), ki ga avtor dopolni z znanstveno ugotovitvijo: svet je danes toplejši kot kadar koli v zadnjih 2000 letih.
 
Kot že velikokrat rečeno: vse raste.