Definicija demokracije

Prihodnji meseci bodo torej težki in grdi, pravi Krugman. Podnebne spremembe bodo terjale nov davek, pravijo znanstveniki. Obstaja tudi možnost sesutja civilizacije. Vzpon totalitarnih voditeljev ni nemogoč, kot vemo iz zgodovine. Zaustavi jih lahko le demokracija. Tudi ta je pod velikim pritiskom in je ogrožena; Trump svari ljudstvo pred levimi fašisti, obenem se obnaša, kot da virusa sploh ni. Mentalna revolucija je nujna, dodajata filozofa Jean-Luc Nancy in urednik Jean-François Bouthors v prispevku z naslovom Le demokracija nam lahko dovoli sprejeti pomanjkanje nadzora nad lastno zgodovino (https://www.versobooks.com/blogs/4772-only-democracy-can-allow-us-to-accept-the-lack-of-control-over-our-history).

Svoje razmišljanje opreta najprej na Aristotela. Upravičeno. Filozof je namreč že davno tega pokazal na pravo smer ne le posameznikovega življenja, temveč tudi življenja občestev. Dokazal je, da prava smer v življenju ni tista, ki jo človek izračuna, potem ko ugotovi, kaj se mu najbolj splača. Prava smer je daleč od takega kalkuliranja. Prav tako je dokazal, da prava smer ne pomeni neskončne rasti, brezmejnega kopičenja dobrin in blaga, uničevanja narave.
 
Kapitalizem je v temelju prav to: kopičenje dobrin in blaga zaradi dobičkonosnosti. Tako delovanje ne pozna nobene meje, nobenega konca. Širi se in potrebuje več in več energije.
 
Aristotel, ki se obrača v grobu, je zadevo, skupno življenje ljudi, razumel povsem drugače. Prava smer je tista, ko človek teži k dobremu življenju. To ne pomeni kopičenja udobja, izbir in vsega drugega. Ne, iskanja dobrega življenja pomeni premišljeno izboljševanje obstoječega.
 
Jean-Luc Nancy in Jean-François Bouthors zato lahko nadaljujeta, opirajoč se na zapisano Aristotelovo spoznanje, kot rečeno. Če ne bomo dovolj pazljivi in premišljeni, bo namreč imela zadnjo besedo smrt.
 
Tako ali tako jo vselej ima, smo pač končna, smrtna bitja. Toda za časa življenja je dolžnost vsakega človeka, da deluje premišljeno, to pa med drugim pomeni, da danes zlasti razume delovanje kapitalistične mašine in se upira njenemu ne dovolj premišljenemu delovanju.
 
Kapitalistična mašina je brez srca, kot je rekel Marx. Kljub temu proizvaja tudi dobre učinke, a prav zato je potrebno še bolj premišljeno delovanje, kajti del njenega delovanja so tudi blodnje in magično razmišljanje. Na primer verjetje v brezmejno rast vsega in neskončno kopičenje dobičkov, ki jih vselej pobere elita.
 
Ko dobro premislimo delovanje kapitalistične mašinerije, ni težko spoznati, kar zapišeta Nancy in Bouthors: posledice bodo gigantske, tako družbene kot ekonomske, politične in geopolitične, sistem pa se lahko zaradi njih več kot le strese – lahko se celo sesuje.
 
Danes je tako slika sveta povsem jasna. Razumemo jo že, če premislimo aktualna dogajanja. Na primer. Takoj po preklicu pandemije so se ljudje sprostili, kot se reče. A kaj to v resnici pomeni?
 
Pomeni to, kar poudarita tudi avtorja bloga: ljudje dajejo prednost temu, kar jim je blizu, ne pa oddaljenemu; prav tako se odločajo za sedanjost proti prihodnosti.
 
Tako odločanje dopolnjuje blodnje politikov in njihovo magično razmišljanje. Eni in drugi zato naivno verjamejo, da je prihodnost le več sedanjosti, ki jo je treba zgolj nekoliko prenoviti. Vizija je preprosta, a napačna. Kar ne obstaja znotraj njenih okvirov, kratko malo ne obstaja. Obstajajo pa teorije zarote, obstaja magično razmišljanje in obstaja želja po rasti.
 
Zastopniki vizije so zato ostri nasprotniki vseh, ki bi se upirali, ker imajo drugačno, premišljeno vizijo. S prstom kažejo na domnevne krivce in grešne kozle, zaradi katerih naj bi bila vizija ogrožena. Demokracija je zato nenadoma nevarna, nad ljudi je treba tudi z vojsko, ne le s policijo.
 
Problem, ki ga imamo objektivno čisto vsi, pa je tale. Kapitalistična mašinerija ne pozna samoomejevanja. Uničevanje okolja se bo zato nadaljevalo, podnebne spremembe bodo vse bolj nore, družbene razlike gigantske.
 
Negotovost bo velika, dodajata Nancy in Bouthors, ljudje se bomo vse bolj boleče zavedali, kako malo v resnici nadzorujemo svet in – sebe. Resnično, ne moremo v celoti nadzorovati sebe, jaz pač ni gospodar v svoji hiši, se iz minulih časov še vedno oglaša Freud, toda to ni nujno problem.
 
Prav zato je vredno še enkrat premisliti Aristotelovo razmišljanje. Iskanje dobrega življenja ne pomeni kopičenja, ne moremo povsem nadzorovati prihodnosti, prevzemati moramo tveganje in se premišljeno pripravljati na to, česar ne poznamo (dovolj).
 
Namesto blodenj, žargona, novoreka in magičnega razmišljanja se je zato bolje okleniti tega, kar imenujeta Nancy in Bouthors privolitev v negotovost. Na tem mestu lahko zato na novo definiramo demokracijo. To ni vladavina ljudstva in sploh ni vladavina, temveč pomeni skupno prenašanje bremena, ki ima dve bistveni koordinati: končnost, ne-vednost.
 
Nancy in Bouthors zato zaključita v slogu, ki mora postati naša zvezda vodnica: zavedanje tragične narave naše eksistence nam pomaga empatično zreti drug v drugega, saj smo soočeni z istim kolapsom, z isto negotovostjo. A prav ta kolaps je lahko nov temelj.