Darilo drugega

Resnična odločitev je torej odločitev za nekaj, kar še ne obstaja. Je proizvodnja tega nekaj. Je odločitev v prid nečesa. V taki odločitvi je torej nekaj dobrega, medtem ko odločitev med že na polico postavljenimi artikli nima te razsežnosti. Izdelek nam je lahko všeč, lahko je koristen za nas in celo za druge ljudi, s katerimi ga delimo, vendar vse to ne potegne za seboj tega, kar potegne resnična odločitev. Njene posledice so namreč obče dobro.

Med filozofi, ki sem jim dolga leta posvečal posebno pozornost, je tudi Jacques Derrida. Njegova razmišljanja o konceptu razloke (différance), ki ni isto kot razlika (difference), so me zaposlila še in še. Težko jim je namreč slediti; to seveda ne pomeni, da jim ni mogoče.
 
Čista razlika ali razloka tako ni razlika med objektom in drugim objektom, temveč je razlika objekta do njega samega, je razlika znotraj njega in je razlika, ki ni proizvedena, ustvarjena, proizvaja, ustvarja pa vse druge razlike.
 
Tako razlikovanje je pomembno za razumevanje še neke druge razlike. Človek namreč ne živi v naravnem svetu kot žival, temveč živi v zgodovinsko ustvarjenih svetovih, ki jih ustvarja in spreminja sam. Vse to dela natanko zaradi te posebne razlike, ki je razloka.
 
Obstaja pa nevarnost, da končno ustvari eno samo globalno vas, en sam svet, v katerem ni nobene razlike več, če odmislimo trivialne razlike med objekti, predmeti, dobrinami, izdelki, blagom.
 
V takem svetu živimo danes. V njem je zato bolj kot kadarkoli potreben in pomemben dogodek kot afirmacija, potrditev novega, kar pomeni, da je tudi determinacija, določitev, pogojena z razloko. Dogodek se namreč ne more zgoditi v naravi, to ne more biti nenadni izbruh vulkana ali padec meteorja, zgodi se lahko le zaradi ljudi in znotraj občestev.
 
Zgodi se na prav poseben način. Vzemimo kot primer psihoanalizo; ta je dogodek. Zgodi se, ker je tam Freud. A kakšne so podrobnosti?
 
Psihoanaliza se zgodi zaradi intervencije, za katero poskrbi Freud. Zanjo bi lahko poskrbel kdorkoli, saj so na voljo vsi elementi: histerija, pogovor s pacientkami, analiziranje simptomov. Freud se kot človek začne nekega dne obnašati kot subjekt dogodka – ni več zgolj zdravnik, ki zdravi paciente. Samega sebe spremeni v subjekt dogodka, subjektivira se, postane podložnik tega, kar ustvarja, to pa je nekaj novega.
 
Ko postane Freud subjekt dogodka, psihoanalize, tako ga poimenuje, kar je zelo pomembno,  omogoči dogodku, da afirmira, potrdi nekaj novega, kar poseže v dani svet in ga odpre. Freud ima zato prav, ko vztraja pri učinkih dogodka in pričakuje, da bodo njegovi učenci prav tako vztrajali. Na žalost nihče od njih tega ne naredi.
 
Dogodek je torej mogoč zaradi Freudove odločitve. To ni odločitev med dvema možnostma, saj sploh ne obstajata, ampak je odločitev za afirmacijo nečesa novega, nečesa, česar še nikoli ni bilo. Taka odločitev torej ni izbira, kakršna je izbira med rjavim in črnim čevljem. Še nihče se ni nikoli pogovarjal s pacienti, kot se je Freud.
 
Novo pa je tudi darilo. Je to, kar imenuje Derrida darilo drugega. Darilo drugega je dvojno darilo: je od drugega (ne le od drugega človeka) in je darilo drugemu. Je s takim darovanjem prepletena gostoljubnost (drugega)? Vsekakor. Psihoanaliza je gostoljubnost par excellence.
 
Darilo drugega je torej tudi darilo drugega, je darilo drugemu in je darilo [od] Drugega. Razmišljanje o tem ni le sofistika, prazno filozofsko besedičenje, saj je nekaj drugega.
 
Je celo nekaj korenitega, radikalnega, kajti nikakor ne smemo pozabiti, da živimo v svetu, v katerem se dogaja asimilacija vsega in vseh. Pod zastavo globalni svet za vse se dogaja asimiliranje brez primere v zgodovini človeštva. Svet dejansko postaja en sam vase pogreznjen svet brez izjeme. In prav to bi nas moralo najbolj skrbeti.
 
V takem svetu je namreč hrbtna stran asimiliranja izključevanje ali odstranjevanje tega, o čemer nenehno razmišljam in pišem. Kaj je odstranjeno?
 
Odstranjeno in onemogočeno je vztrajanje v razliki. Ne absolutno, kajpak, pač pa dovolj, da se navadnemu pogledu na svet zdi, da mora biti čisto vse vključeno v eno samo celoto. In vse tudi je vključeno, čeprav se zdi, da je milijarda ljudi in več izključenih.
 
V resnici niso izključeni, ampak so vključeni kot izključeni, kot ljudje, ki jim je treba pomagati, jih razvrščati, klasificirati, vključevati v kvote, ki lahko pridejo v Evropo, jih nenehno reševati iz Sredozemskega morja, jim pošiljati pomoč v obliki hrane in zdravil, zanje zbirati denar od bogatih darovalcev, proti njim graditi zidove in postavljati planke in rezilne žice na mejah, se jih bati kot potencialnih teroristov, jih nadzorovati, pošiljati v taborišča in zbirne centre in na hot spots. So izjemno pomemben predmet pozornosti, zato nikakor ne moremo reči, da so izključeni in pozabljeni, odrinjeni od bogatinove mize in podobno. 
 
Ni čudno, da ekonomisti in politiki nenehno razglašajo, da kapitalizem nima alternative.