Dan žena in univerzalnost emancipacije

Ko se ljudje pogovarjajo med seboj, in običajno se gredo pri tem igro, kdo se s kom strinja in kdo se ne, kakšno mnenje ima kdo in v kaj verjame, se največkrat ne lotijo refleksije samega pogovarjanja. To je sicer zahtevno metakognitivno početje, ki pa nam omogoča vpogled tudi v to, kar imenuje Wittgenstein filozofska psihologija. Navedba slavnega filozofa je na tem kraju upravičena in pomembna zato, ker filozofija spontane vsakdanje psihologije ljudi dobro poudari njeno problematičnost in neučinkovitost, kajti vsako resno raziskovanje sveta in sebe v njem ustvarja več vprašanj kakor trditev, poleg tega pa uspešno postavlja pod vprašaj mnenja, deklaracije, slogane, signale, puhlice in klišeje, ki so povsod okoli nas. In morda je najbolj vznemirljivo prav spoznanje, da filozofija psihologije omogoča ljudem, da zavrnejo lastna strinjanja ali nestrinjanja z nekom – natanko v luči zastavljanja boljših vprašanj. Kaj torej delam na tem kraju iz dneva v dan? Zastavljam dobra vprašanja. Danes je dan žena.  

Dan žena bodo obeležili s številnimi ugotovitvami, da imajo ženske povsod po svetu še vedno premalo pravic in da so jim pogosto kršene, kar zagotovo drži, saj to vemo že nekaj časa. Za moške, ki opravljajo težaška fizična dela in umirajo v vojnah, velja natanko enako, ampak danes je dan žena.
 
Ugotavljanje že ugotovljenega ni preveč produktivno, še manj je učinkovito. Obstaja boljši način spoznavanja, kaj se dogaja v življenjih mož in žena.
 
Na delu je paradoks, ki ga zapišemo takole: končni cilj razumevanja sveta je preprostost, toda do nje vodi kompleksna pot, ki jo moramo prehoditi.
 
Po desetletjih raziskovanja poti k preprostim spoznanjem o svetu se pridružujem znanstvenikom, veseli me, da je med njimi veliko nevroznanstvenikov, ki znajo misliti, zakaj je Freudova psihoanaliza še vedno najbolj koherenten in intelektualno zadovoljujoč način razlaganja delovanja človeškega uma, kot je pred časom dejal Eric Kandel, dobitnik Nobelove nagrade za medicino leta 2000.
 
Ne mislim se poceni in na hitro strinjati s slavnim raziskovalcem možganov, saj tega ne potrebujem, on pa tudi ne. Strinjam se zato, ker je psihoanaliza privilegiran način zastavljanja vprašanj, ni nikakršna terapija, kar izjemno ponazarja psihoanalitični postopek, v katerega se še vedno vključujejo zlasti ženske, kar ni naključje že od samega rojstva psihoanalize sem.
 
Zastavljanje vprašanj zajema tudi vprašanja o naravi moških in žensk kot simbolnih bitij. Dan žena je zato dan žensk in je dan zastavljanja dobrih vprašanj o usodi življenja ljudi na tem svetu, kar pa pomeni, psihoanalitično rečeno, da je biološka delitev ljudi na moške in ženske kratko malo prekratka. Dopolniti jo moramo z razločkom med Enim in Drugim, med tem, kar poznajo vse kulture: Jaz-Drugi. Razločka si nista izmislila niti Freud niti Lacan, saj je starodaven.
 
Razlika Jaz-Drugi ni razlika Moški-Ženska. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da razlika Jaz-Drugi sploh ni vezana na kako empirično dejstvo ali gene, ki določajo, kdo je moški in kdo je ženska. Zapisano pomeni, da je psihoanaliza teorija in praksa univerzalne emancipacije par excellence, kajti v analizi se vsak pacient nujno sprašuje o naravi lastne identitete. Ne gre torej le za emancipacijo žensk, ki da imajo še premalo vpliva na družbeno življenje in premalo pravic, ampak vseh – Enih in Drugih.
 
Če je mogoče dokazati, da so ženske ponekod še vse preveč podrejene maskulinemu Redu, je treba dodati radikalno psihoanalitično idejo: živimo v norem kapitalističnem svetu, v katerem je izključen vsakdo, ne le ženske, ki s svojim delovanjem zastopa univerzalnost Drugega, univerzalnost diference ali razlike, saj se čez vse hvali in podpira partikularnost in tisti nemogoči Vsak ima pravico do svojega mnenja.
 
Psihoanalitična lekcija je povsem drugačna: vsakdo ima pravico do Razlike. Če si sploh upa biti Razlika. Spol nima s tem nobene resne zveze.