Dan pozneje

Objektivna dejstva dokazujejo, če jih le hočemo videti in misliti, da vse svetovne ekonomije iz dneva v dan vse teže zagotavljajo pogoje za svojo rast. Berem: Dani Rodrik. Straight Talk on Trade: Ideas for a Sane World Economy (Princeton University Press, 2017). Glavna ideja knjige, s katero se seveda številni ne strinjajo, če to sploh kaj pomeni: obsedenost tehnokratov in elit z globalizacijo preprečuje državam, da bi poskrbele za lastne državljane, zato so ideje o rasti gospodarstva, denarni stabilnosti in egalitarnosti vse bolj le dim v vetru. Dan pozneje dodajam tole.

Živi ogromno belopoltih odraslih moških, ki so revni, nimajo na voljo ustrezne medicinske nege, so nezaposleni, so brezdomci, živijo z alkoholom, so depresivni, osamljeni, hendikepirani. Njihova življenja so polna stresa, vseh mogočih oblik nasilja, napadalnosti in agresivnosti. Opravljajo težaška, naporna dela, ki so tudi umazana, dolgočasna, nevarna, slabo plačana. To so moški, ki trpijo, svoje trpljenje pa prenašajo še na druge ljudi, včasih na svoje otroke, ki prav tako trpijo pomanjkanje, so včasih tepeni, lačni, osamljeni in depresivni.
 
Javna podoba življenja ljudi naj bi bila seveda drugačna, zato imamo piarovce in druge ljudi, ki so dobro plačani, da skrbijo za take podobe in se vedno znova ne strinjajo s tem, kar je resnično, a boleče. Njihova dolžnost je, da onemogočajo ljudem razmišljanje o delovanju samega sistema, ki proizvaja vsakdanjo mizerijo. Onemogočajo ga tako, da perpetuirajo ali nenehno obnavljajo podobe in ideje o srečnem življenju krepostnih ljudi, ki skupaj pogumno in odločno prispevajo k rasti vsega, da bo jutrišnji dan še lepši od današnjega.
 
Bolj dodelana je propaganda, s katero racionalizirajo delovanje sistema, češ da je mizerija zgolj začasna, drobna in nepomembna, da je tako rekoč stranski produkt sicer dobro delujočega sistema, ki je narejen za obče dobro vseh ljudi brez razlik.
 
Vrhunec propagande je kajpak ideja, da ne obstaja alternativa. Zagovorniki sistema želijo, da ljudje, moški in ženske, razmišljajo na natanko določen način. Ta ima jasne koordinate. Izhod iz bede pomeni, da se moramo še bolj potruditi, da bo sistem deloval. Kar proizvaja bedo vsakdana, je torej zdravilo. Rast vsega pomeni, da ga moramo zaužiti še veliko več. Otroci naj se zato že v šolskih klopeh naučijo, da je življenje podjetje, v katerega je treba vlagati, ker je to dobro za vse.
 
Zadolževanje je zato dobro. Potrošništvo je dobro. Še večje zadolževanje je koristno, še večja potrošnja dobrin je smiselna in polna pomena. Dobro življenje je nujni strukturni učinek takega življenja, ki mu moramo dodati odvisnost od dela. Delati je treba še veliko več, nenehno je treba dodajati vrednost. Življenje bo zato iz dneva v dan vse boljše.
 
Integriranje ljudi v tak sistem je moralna zadolžitev slehernika, vključevanje ali inkluzija vseh ljudi, ne le tistih s posebnih potrebami, ki tvorijo ranljive družbene skupine, je etična naloga, s katero se mora dnevno spopadati vsakdo, ker bo sicer izključen kot državljan, ki ne opravlja državljanskih dolžnosti.
 
Radostite se torej, kmalu bo bolje. Če ne bo slabše, veliko slabše.
 
Ali kot je zapisal Michael Roberts v svojem dnevniku (Demographic Demise, 8. marec, 2019): neenakost v premoženju in dohodkih se v največjih gospodarstvih sveta povečuje, prepad med bogatimi in revnimi državami ter ljudmi se poglablja. In narava je močno poškodovana. Podnebje tudi.