Dajem, česar nimam

Ameriški predsednik Donald Trump redno obiskuje cerkev. Ne vem, kaj tam dela, morda prisluhne kaki maši. Če je tako, bi lahko slišal tudi kaj o ljubezni do sočloveka, saj je Jezus še vedno ključna oseba religije, ki se sklicuje na njegovo ime ter gradi velikanske in zelo razkošne cerkve. In če je njegovo delovanja vsaj malo pomembno za človeštvo, je pomembno zaradi dvojega. Prvič. Jezus brez ugovarjanja sprejme simbolno poslanstvo in vztraja v njem; s tem je zgled vsakemu drugemu človeku. Drugič. Ko se poslavlja s tega sveta, reče učencem, naj se ljubijo med seboj, naj vsakdo ljubi drugega, kot jih je ljubil tudi sam. Čisto preprosta lekcija za vsakega človeka zato pove, da se posameznik lahko osvobaja od neumnosti, predsodkov, strahov, naivnosti in vsega drugega z ljubeznijo do bližnjika, do drugega človeškega bitja, to pa zopet pomeni, da ga ljubezen nujno rani, da ga poškoduje v njegovi sebičnosti in zaverovanosti v lastni prav, zaradi česar je premalo pozoren nanj. Prav je, da mu odvzame, kar mora izgubiti, da bi bil zmožen za ljubezen, saj ta ni sebična, egocentrična in zaverovana v lastni prav. Donald Trump pa se kljub letom doslej ni naučil prav dosti o ljubezni, saj je vsak dan videti, da ne ljubi svojih nasprotnikov, ampak jih ima za sovražnike, ki jih sovraži. Njegovo odhajanje v cerkev je zato le del spektakla, ki ga uprizarja za privržence. Spektakel ima nekatere koordinate, ki jih dobro izriše Paul Krugman v današnji številki časnika The New York Times: prejšnje leto je Trump označil Nancy Pelosi, govornico v parlamentu, za »grdo, maščevalno, grozno osebo«. Nancy v resnici ni taka oseba – on pa je.

Človek, ki ne zmore ali ne želi prisluhniti nasprotnikom, ne bi smel postati predsednik ljudi, človek, od katerega se pričakuje, da jih bo vodil. Kljub temu očitno lahko postane, posledice pa čutijo številni ljudje. Ne čutijo jih vsi, kajpak, kajti elita je tako zavarovana pred realnim svetom, da je tako rekoč čisto vseeno, kaj se v njem dogaja, pa to ne vpliva nanjo.
 
Govorjenje o ljubezni, empatiji in sočutju, emancipaciji, opolnomočenju in solidarnosti, demokraciji, družbeni pravičnosti in spoštovanju drugega človeka je tako le dim v vetru, ki ga ne razumejo in zanj niti ne marajo.
 
Realnost, ki danes sama po sebi predstavlja grožnjo za številne ljudi, pa naj imamo v mislih pandemijo virusa ali podnebne spremembe, gospodarske krize ali bogatenje elite, terja zlasti velikodušnost vlad. Krugman: velikodušno pomoč brezposelnim in posojila, ki pomagajo malim podjetjem ostati na površju. V nasprotnem primeru bomo kmalu videli milijone družin, ki ne bodo mogle plačevati najemnine, in sto tisoč podjetij, ki bodo počasi tonila.
 
Krugman uporabi natanko tisto besedo, ki je v teh časih morda daleč najpomembnejša: velikodušnost. In obenem se spomnim velikih prerokovih besed (Khalil Gibran): kdor daje od svojega premoženja, daje malo; zares daješ, ko daješ od sebe.
 
Kdor daje od sebe, ne pozna sebičnosti in ne misli, da izgublja, da ima vedno manj. Prav nasprotno čuti: da ima vsak dan več, da je njegovo življenje izpolnjeno, napolnjeno. To je občutek, kot bi kipelo življenje, kot bi vrelo iz studenca, obljubljajoč, da se ne bo nikoli končalo, da bo vselej kaj, kar bo mogoče dajati, kot bi se sama velikodušna, širokogrudna gesta napajala v neskončnosti.
 
In res se napaja. Jezus zato reče, da človek resnično poseduje le to, česar v resnici nima. Paradoks njegovega spoznanja je preprost: dobivam šele, ko dajem. In ko imam, dajem še več.