Da življenju

Ana mi je vnovič odgovorila. Dragi Dušan, med branjem zapisa sem jokala. (…) Z veseljem srkam zapisano in ne čutim potrebe po zanikanju zapisanega. Bolj ko to sprejemam, bolje mi je, in četudi nisem čisto taka, kot pišete, si zdaj, ko to berem, želim biti. Neštetokrat sem se v življenju vprašala, zakaj sem preživela. Morda je odgovor ravno v tem, kar ste zapisali v zadnjem stavku. (…) Verjela sem, da ne maram ljudi, pa je kljub vsemu okoli mene veliko njih, ki me imajo radi. Verjela sem, da sem neumna, pa mi veliko njih govori, da je ravno nasprotno. Verjela sem, da sem neprijazna, zoprna in zlobna, pa je okoli mene še vedno veliko takih, ki se družijo z menoj in se z menoj pogovarjajo. Kako je to mogoče? Mogoče se je pa res najbolje prepustiti in vam verjeti. Verjeti v to, da sem boljša, kot mislim, da sem. Da vendarle nisem tako neumna in da sem, vsaj včasih, tudi prijazna. Me pa zanima, zakaj tako mislite? Vem, da me poznate tako kot nihče drug. Pa vendar. Kako veste, kako vplivam na druge ljudi, s katerimi sem v stiku? Kako veste, kako se obnašam, kako se pogovarjam, kaj čutim? Kako lahko zapišete zapisano? Odgovoril sem.

Draga Ana, moje razmišljanje o vas je onkraj spontanih, takojšnjih mnenj, občutkov in intuicij. Kar zapišem, so moji možgani temeljito premleli, stokrat obrnili, preoblikovali, premislili še enkrat, metakognitivno predelali, kot se reče v žargonu, dokler se ni izoblikovalo to, kar lahko preberete – pa ne samo vi, ampak tudi drugi ljudje, saj imajo vaše izkušnje, vaša razmišljanja in moji zapisi v sebi nekaj, kar ima univerzalno vrednost, in je pomembno za vsakega človeka. Ne govorim kar v tri dni, na slepo, na hitro in zato, ker bi imel mnenje, za katerega bi upal, da bo drugim všeč; ne pišem zaradi všečnosti, ampak pišem zaradi resnice, ki ji je za všečnost čisto vseeno, zastopam disciplino misli. Naj najprej povem nekaj o tem.
 
Mnenja ne morejo nadomestiti ali zamenjati resnice in ta ne more povsem izriniti mnenj iz življenja ljudi. Mnenjem se je vseeno mogoče izogniti. Namesto zagovarjanja pravice do svojega mnenja zato zagovarjam možnost njihovega prečenja. Resnične avtoritete, ko govorimo o znanju in vednosti, namreč nimajo mnenja, saj jo ima resnica. Zakaj bi torej imeli mnenja, če lahko zagovarjamo resnico in smo zvesti učinkom takega zagovarjanja? Nietzsche je tako predlagal zastopanje in zagovarjanje take drže v odnosu do življenja in sveta, da jo lahko izraža preprosti da; obstaja da življenju, ki pa ni v nobeni resni zvezi z mnenji ljudi, da bi morali popolnoma prepovedati pravico žensk do splava ali da je evtanazija zločin. In nikakor ne pomeni, da vse življenje zagovarjamo izključno resnico in nimamo nobenega mnenja. Ne, kajti človeška žival ne more brez mnenj. Lahko pa jih preči, kot sem zapisal, lahko je zvesta, kar pomeni dvoje.
 
Prvič. Lahko zastopa in zagovarja etiko resnice in se upira širjenju mnenj, zato tvega, da jo razglasijo za čudaka. Sporočajo ji, da ni njihova, da jim ne pripada in da to ne more biti dobro. Sokratova usoda dokazuje zapisano, enako velja za Spinozo in za številne druge ljudi. Kdor jih ima za vzor, se mora zavedati, da bo verjetno prej ali slej ostal sam. 
 
Drugič. S prečenjem mnenj dobi človek izkušnjo nemoči, kajti nikoli se ne more zgoditi, da bi se ljudje množično odrekali svojim mnenjem in jih končno povsem opustili; to vselej stori le nekaj posameznikov. Poleg tega obstaja tudi to, kar imenuje Badiou neimenljivo same resnice. Vsako siljenje, da bi poimenovali neimenljivo, proizvaja zlo, zato pravimo, da zlo obstaja celo tedaj, ko ni v bližini niti enega zlobnega človeka; zlo za obstoj ne potrebuje zlobnih ljudi.
 
Etična drža je tako v določenem smislu izraz nemočnega in povsem ranljivega človeka, ki se ga je mogoče zlahka znebiti ali pa ga vsaj ignorirati. Zakaj bi potem vztrajal v taki drži, ki pomeni da življenju, saj imaš potem cel kup težav?
 
Zakaj bi torej človek vztrajal in nadaljeval, zakaj bi še naprej izrekal da življenju, če pa ima taka drža zanj lahko celo katastrofalne posledice? Zakaj ne bi raje zasledoval svojih interesov, zakaj se ne bi pridružil drugim ljudem, ki ljubijo simulirane resnice namesto pravih, zakaj ne bi popustil glede svoje želje in postal dober potrošnik, zadovoljujoč sanje, potrebe in fantazme, zakaj ne bi raje širil okoli sebe mnenj, češ da je življenje kratko in da je za vesolje čisto vseeno, ali skuša biti pokončen človek ali pač ne?
 
Vse to so dobra vprašanja. In kakšen je moj odgovor?
 
Moj odgovor je nadvse preprost. Vsega tega ne morem narediti, tudi če bi hotel, če bi moj ego ali jaz želel ter imel potrebo in interes. Zakaj ne?
 
Ker me je dolgoletno vztrajanje v orisani drži dodobra spremenilo. Tako kot dokazuje Richard Davidson, da že polurno vsakodnevno meditiranje spreminja anatomijo možganov, tudi vztrajanje v etični drži, ki pomeni kultiviranje poguma, upiranja skušnjavam, ki jih ponujajo simulakri, ter upiranje tem, ki menijo, da bo znanost nekoč pojasnila vse in da bo resnica nadomestila mnenja, spremeni človeka tako, da mu postane popolnoma jasno, da vodi pot samo v eno smer, ne pa tudi nazaj.
 
Nazaj torej preprosto ne gre. Ne morem verjeti v simulakre, ne morem pripadati tem, ki mislijo, da bodo pojasnili vse, ne morem popustiti v etični drži, ki je etika resnice, ne morem biti potrošnik in ne morem tekati za svojimi sanjami, da bi uspel.
 
In najlepše pri tem je, da se v sicer kratkem življenju vedno znova srečam s posamezniki, ki prav tako vztrajajo, njihova drža pa je očitna že, ko stopijo skozi tista vrata moje sobice, ki jo tako dobro poznate. Vi ste eden izmed takih ljudi, ki sem jim nadvse hvaležen, da so vstopili v moje življenje.
 
Torej vem, kako se obnašate, kaj se dogaja v vas, kaj razmišljate in kako, ker vidim, da vztrajate, ker vas spremljam vsa ta leta. Padate sicer, a se vedno znova poberete. Preživeli ste natanko zaradi tega in taka drža vas je oblikovala v Ano, kot jo poznam, poznam pa jo do obisti; navsezadnje sem ji sam izbral ime. Vse drugo me niti ne zanima, kot je razvidno tudi iz mojega razmišljanja. Seveda imate tudi slabe dni, vsakdo jih ima, misli, ki vas hromijo, nihče se jim ne more povsem izogniti, verjamete v stvari, ki niso resnične, vraževerja je med ljudmi, kolikor hočete, imate mnenja, ki so nasprotje od resnice, vsak človek jih ima cel kup, toda onkraj vsega tega je Ana, ki trmasto vztraja pri tem, kar me navdušuje že od prvega dne in o čemer pišem, pri etičnosti, v drži, s katero premagujemo bolečino in trpljenje in se, kar je še pomembnejše, učimo živeti z obema, ne da bi nas to hromilo, uničevalo, potiskalo navzdol in napolnjevalo z grenkobo.
 
Vsak človek nujno potrebuje vsaj enega drugega človeka kot dobrega sogovorca, da se lahko dvigne kot ptica, da mu zadrhti srce in postane radostno, da dobi krila in leti nad pokrajino, si jo dodobra ogleda, potem pa sede pod kako drevo, povabi prijatelja, si z njim v gosti in košati senci ob pihljanju južnega vetra privošči dva deci rdečega, se v miru pogovori o vsem tem, potem pa napiše kako pismo, ki ni SMS in tudi noče biti, ter ga odpošlje temu, ki vztraja in se vedno znova navdušuje nad skrivnostmi eksistence, življenja, kozmosa in samega ljubega boga.