Da bi se pogosto smejali vsi, ne le nekateri

Skoraj neverjetno je, da ostajajo misli o pravični družbi brez mizerije in represije nepremišljene ali vsaj premalo premišljene, ker se zdi, da zanje zadošča zdravi razum, ki kljub nasprotnim objektivnim dejstvom verjame v počasno, premočrtno napredovanje družbe v stanje, v katerem bo kar sama od sebe vzniknila družbena pravičnost, egalitarnost bo nenadoma zagotovljena, kot da je padla z neba, neenakosti med ljudmi pa bodo zgolj naravne, biološke in kot take nevprašljive oziroma neproblematične, zato jih bodo vsi ljudje sprejemali in spoštovali, kot tudi sicer spoštujejo, kar je naravnega.

Težko je tudi dojeti, da ljudje pristajajo na mizerijo, kot da je absolutno nujna, da sprejemajo politike, ki jim nakladajo v tri krasne, ali pa so do njih vsaj brezbrižni, da zmerjajo te, ki zagovarjajo komunizem, skupno lastništvo nad produkcijskimi sredstvi, skupno lastništvo nad dobrinami, ki tvorijo obče dobro, skupno lastništvo nad dobički in presežno vrednostjo, obenem pa ne prepoznavajo onih, ki zares gradijo gradove v oblakih, jim sladko govorijo in se jim smehljajo, da bi dobili njihov glas na volitvah, da bi bilo kasneje vse po starem, kar pomeni – več istega.

Dogaja pa se še nekaj. Če pol odraslih ljudi niti ne pride na volitve, pomeni, da nihče od množice politikov ni nagovoril niti njihovih src niti njihovega razuma, kar je katastrofa. Morda pa je še pomembnejše tole.

Ljudje, ki ne gredo na volitve, preprosto ne zaupajo politikom, ne verjamejo, da bo jutri svet drugačen, kot je danes. Kaj pa, če želijo samoupravljanje?

Ni verjetno, saj jasno sporočajo, česa si želijo od onih zgoraj, kaj naj bi ti storili zanje po volitvah.

Ljudje so tudi vse premalo kritični, kot je bil kritičen Marx, ki je že kot mladenič prepoznaval moč kritične misli pri Heglu, pozneje pa zlasti v celotni tradiciji misli od Kanta naprej. In da ne bo nobene pomote: biti kritičen niti slučajno ne pomeni biti negativist. Ravno nasprotno!

Marx je bil absolutno jasen: kritična misel ima tri temeljne koordinate, od katerih nikakor ne bi smeli odstopiti.

Prvič. Razsvetljevanje objekta raziskovanja ali premišljevanja. S kritično mislijo objekt razsvetlimo, osvetlimo, da nam postane povsem jasen, da vemo o njem vse, kar je treba vedeti. Ko kritično premišljujemo, zato nimamo mnenj, svetovnih nazorov, pogledov, stališč etc.

Drugič. Kritično premišljevanje pomeni razgaljenje anatomije in metode pojava, zato natančno vemo, kako deluje, kaj ga povzroča, kaj ga vzdržuje pri življenju. Kritično razmišljanje zato ni šolska vaja v debati.

Tretjič. Učinek kritične misli je odprta pot, ki vodi k programu delovanja ali akcije. Kritična misel je zato na koncu vselej ZA nekaj, je afirmativna, potrjuje nekaj novega, nekaj uresničljivega. Ne more graditi gradov v oblakih in ničesar ne obljublja, saj zagotavlja, kar je neprimerno bolje.

V razredni družbi kritična misel ne more zaobiti razrednega spopada, zato je vsak človek, ki kritično razmišlja, tudi za boj, za spopad, za borbo, saj vse to tako ali tako že poteka, samo imenuje se drugače; navadno namesto besed, kot so boj, spopad, kontradikcija, antagonizem, uporabljajo ljubkovalne izraze, kot so: družbene neenakosti, razlike med ljudmi, različni pogledi na svet, ranljive družbene skupine, izključevanje.

Prav tako sanjajo o eksperimentih, kot so Icaria, New Lanark, Brook Farm in drugi, medtem ko so podnebne katastrofe, ki so vsekakor naravne, iz dneva v dan večje in bodo kmalu povzročile škodo, ki jo bo težko izmeriti: nekaj tisoč milijard evrov letno.

Marx je bil kljub kritični misli po revolucionarnem letu 1848 vse bolj osamljen. Revolucija je bila  v očeh večine ljudi nekaj slabega.

Zanimivo je, da je besedna zveza industrijska revolucija nekaj dobrega; ljudje prav tako sprejemajo spoznanje, da se je na Zemlji doslej petkrat zgodila nenadna, katastrofalna sprememba, ki je v kratkem času povzročila izumrje velike večine vsega živega. Tudi revolucionarne spremembe v znanosti so dobrodošle, le družbena revolucija ni.