Čuječnost v šoli, pa tudi sicer

Včeraj sem imel zadnje letošnje predavanje iz socialne nevroznanosti. Govoril sem o čuječnosti (MINDfulness) za učitelje in učence, za demokratično vzdušje v razredih, za demokratično razredno klimo, kot se reče. Čisto naključje je, da je prav te dni objavljena raziskava o domnevni preobremenjenosti učencev v slovenskih šolah, zato spregovorim tudi o njej.

Raziskava Zavoda RS za šolstvo je pokazala, da učenci v osnovni šoli niso preobremenjeni; to je dobra novica. Taista raziskava pa je obenem pokazala, da je za učence stresno predvsem preverjanje in ocenjevanje znanja, kar bržčas ni nič posebno novega, saj vsak od nas ve, česa vsega smo se bali v šoli. Če je torej ocenjevanje znanja za učence stresno, pomeni, da so obremenjeni. Morda niso preobremenjeni, so pa obremenjeni, sicer ne bi mogli govoriti o stresu. Poudariti tudi velja, da se na stres ne odzivajo vsi učenci enako, nanj pa gotovo vplivajo tudi pričakovanja, na primer staršev, kakšne ocene naj bi njihovi nadobudneži dosegali in kako uspešni naj bi bili v življenju.
 
In ko govorimo o stresu, je dobro natančno raziskati tri stanja, za katera vemo, da so najtesneje prepletena s stresom. Stanja so: jeza, tesnobna stanja in strahovi, žalost. Raziskava o tem ne poroča, zato v nadaljevanju skiciram koordinate naštetih stanj, ki jih je, kot rečeno, dobro temeljito raziskati.
 
Iz dosedanjih znanstvenih raziskav vemo, da ponavljajoča se stanja jeze, tesnobe in žalosti vodijo v depresivna stanja, depresijo, kronično tesnobo, kardiovaskularne bolezni in hitrejše celično staranje, če naštejem samo nekaj težav. In krog se sklene z atrofijo možganov, z njihovim krčenjem, kar pomeni, da so še manj zmožni regulirati sebe in stanja, o katerih govorim, zato imajo ljudje vedno močnejši občutek, da ne morejo vplivati nase in da ne morejo storiti ničesar, da bi se izvlekli.
 
Ocenjevanje znanja ima v šolah pomembno funkcijo. Učenci naj pokažejo, kaj znajo, česa so se naučili. Na prvi pogled bi rekli, da je vse v najlepšem redu, če so pri tem tudi nekoliko pod stresom, saj naj bi obstajal tudi pozitivni stres, kot se nekateri skušajo potolažiti.
 
Za razumevanje demokracije v šolah, za demokratično razredno vzdušje, za vzdušje, v katerem se učenci ne bojijo, na primer ocenjevanja, in niso tesnobni, kar pomeni, da se počutijo varno in se ne bojijo staršev ter njihovih pričakovanj glede ocen, je pomembno spoznanje, kako vpliva na stanja, o katerih govorim v tem zapisu, trening čuječnosti.
 
Čisto preprosto rečeno: ljudje, ki imajo za seboj veliko treninga iz čuječnosti, se ne izogibajo psihičnim stanjem, o katerih govorim, ne skušajo jih odstraniti s tabletami, ampak se jim – paradoksno – približujejo, kar pomeni, da pustijo, da se pojavijo, da so nekaj čas tam in da nato počasi izginejo, kot izginejo oblaki na nebu. To je obenem temeljna drža vsakega človeka, ki obvlada čuječnost, kar tudi pomeni, da pozna zakonitosti, ki uravnavajo stanja, o katerih teče beseda.
 
Ljudje, ki je ne obvladajo in ne poznajo mehanizmov, se stanj bojijo in se jim skušajo nekako izogniti; skušajo jim pobegniti, čeprav nimajo kam.
 
V temelju je torej mehanizem približevanja in oddaljevanja.
 
Obstaja še en mehanizem, ki ga velja izpostaviti, ko govorimo o čuječnosti [v razredu] in psihičnih stanjih, ki jih nočemo (tesnoba, strah, žalost, jeza).
 
Učenje čuječnosti pomaga ljudem, da ne ruminirajo, da se ne zataknejo v stanjih in se ne vrtijo brezupno in neučinkovito v začaranih krogih, iz katerih ne morejo. Pustijo, da stanja pridejo in odidejo. Nasprotno pa se ljudje, ki niso vešči čuječnosti, zataknejo v stanjih, se jih bojijo in skušajo brezupno nekaj narediti, da bi se jih znebili, s tem pa ravno usmerjajo pozornost nanje in jih krepijo, saj se nenehno vračajo k njim.
 
Dolgotrajni in ponavljajoči se strah pred ocenjevanjem in pred ocenami je za nekatere učence uničujoč. Ni uničujoč za vse, seveda, in ni uničujoč vselej. Vsekakor pa bi bilo dobro narediti še raziskavo, koliko demokratičnega vzdušja je v slovenskih šolah ter kako se učenci in učitelji lotevajo stanj, o katerih sem na kratko spregovoril.
 
Neka tretja raziskava pa bi lahko pokazala, kako učinkovito se pregovorno depresivni, samomorilni in k uživanju alkohola nagnjeni Slovenci spopadajo z jezo, s strahovi in z žalostjo. Na primer v svetu, v katerem domnevno vse raste in bi morali biti iz dneva v dan srečnejši.
 
Saj nekateri tudi so.