Čudolandija kot paradigma

Čudolandija je izvrstna oznaka za pomembno razsežnost sodobnega življenja ob koncu časa; ne le na slovenski obali, ampak globalno. Tako kot so ljudje na Titaniku baje v času, ko se je ladja že potapljala, poslušali orkester, ki je igral, kot da se ne dogaja čisto nič, se tudi človeštvo nekaj let pred propadom obnaša, kot da je vse v najlepšem redu in da je treba poskrbeti le za še več okraskov, lučk, simulacij, čudes, čaranja, magije etc.

V prejšnjem dnevniku sem hotel izpostaviti tole idejo, ki me še naprej vznemirja: nikakor ne smemo naivno verjeti, da so politiki ljudje, s katerimi se je mogoče razumno pogovarjati in pri tem uporabljati argumente. Politika najpogosteje namreč ni procedura resnice, kot jo imenuje Alain Badiou; lahko je, ampak zgodi se silno redko. Vmes pa je politika ena sama velikanska procedura sledi denarju in ga nagrabi čim več, poskrbi za moč in zaveznike, spleti mreže, da boš lahko vladal. Za javnost pa je na voljo mobiliziranje afektov in čustev, kajti proti čustvom argumenti ne zaležejo. Čustva sicer niso neracionalna, a natanko v tem je bistvo. So močna, so učinek razlaganja realnosti, so vztrajna in evolucijsko pomembna za preživetje, zato se je koristno naslavljati nanje.
 
Osnovna lekcija vsake vsaj za silo resne totalitarne ideologije je zato izjemno preprosta in razumljiva vsakomur: ljudem je treba seči v srce. Naravnost noter. Nobena druga ideologija ni tako uspešna kot tista, ki seže ljudem v srce. Nobena ideja ni tako prepričljiva, kot je tista, ki jo spremljajo močni čustveni naboji, močni občutki, elementarni afekti, zaradi katerih ljudje prej ali slej odprejo svoja srca na stežaj in so voljni verjeti. Ne obstaja gospodar, ki bi lahko zastopal diskurz gospodarja tako, da ljudje hlapci ne bi bili hlapci. V vsakem diskurzu gospodarja ljudje hlapci samodejno verjamejo v lastno svobodno voljo, v to, da so svobodni znotraj danih okvirov, prav tako pa so prepričani, da meje morajo biti, da hierarhije morajo biti, da gospodarji morajo obstajati, da je treba avtoritete ubogati, da nekdo mora udariti po mizi, ko je pravi čas za tak udarec, da je disciplina nujno potrebna za uspeh v življenju, pa tudi trdo delo, delo na sebi, garanje in odrekanje in potrpežljivost in trpljenje. Številni verjamejo tudi to, da je človek grešen po naravi, da je egoistični materializem vgrajen v sam genom človeških osebkov, da, in to je morda ena ključnih razsežnosti totalitarizma in avtoritarnosti režimov, obstajajo izjemni trenutki, ki jih imenujemo s tujko a state of exception, stanja, ko je povsem upravičeno, wholly justifiable, uporabiti silo proti vsem, ki niso z nami. Zgodovina vedno znova potrjuje, da se je tak recept mogoče zlahka zanašati. Da ne bo nikoli več fašizma in nacizma ter drugih oblik totalitarizma? Ali se šalite?
 
Ko se dogaja regres, ki je torej razumljiv, racionalen in razložljiv, zlasti ne delujeta spomin in občutek za pravičnost. Spomin je že tako ali tako nezanesljiv in izjemno selektiven, občutek za pravičnost pa pogosto ne sega dlje od občutka, da se prav meni dogajajo krivice in da je nekdo kriv ali odgovoren za to. Najbolj vznemirljivo pa je, da ljudje takrat, ko se dogaja regres, ne mislijo, da se dogaja, saj verjamejo ravno nasprotno: da vse raste, da so priča izjemnemu razvoju, progresu, napredovanju v lepe čase.
 
Zadaj so torej ideje, preproste ideje, vezane na preprosta in izjemno močna čustva, potrebna za preživetje. Z drugimi idejami se lahko zato oglasite kdaj drugič. Vedno je tako: vaše ideje so sicer dobre, a pridite drugič, zdajle ni časa zanje.