Čudež hendikepa

Poskušam zaščititi tisto malo deklico v sebi, ki so jo mama in okoliščine spremenila v to, kar sem sedaj. Tisto, kar je uničujoče, in tisto, kar nočem biti. Se lahko rešim preko tega? Lahko pomagam rešiti tisto malo deklico, ki mi bo podarila lepšo, boljšo prihodnost samo v sebi? Ko se bližajo prazniki, kakršni so pred nami, postanejo nekatere pripovedi ljudi še pomembnejše, kot so že sicer, ker so polne bolečine, hrepenenja po nečem dobrem in trpljenja. V meni vzbujajo posebne občutke, ki jih spremljajo stare ideje. Prepričan sem in verjamem, da odnosi do drugih ljudi podeljujejo smisel našim eksistencam. In da dobra dejanja preoblikujejo eksistence drugih. Ker bodo čez nekaj dni na sporedu želje in voščila, sledi spodnji zapis.

Skoraj nemogoče je, da bi človek pomislil na drugega človeka kot nekoga, ki vznemirja, moti njegov odnos do sebe.  Včasih seveda pomisli nanj, ker mu gre na živce, ker se mu zdi, da ga drugi človek ovira. Do določene mere ima v takih primerih prav, a le do določene mere. Sicer pa ne mislim na to, ko skušam razumeti, zakaj lahko razumemo drugega človeka kot nekoga, ki nas vznemirja na povsem drugačen način in je prav, da nas vznemirja.
 
Ne mislim, da nam gre na živce, ne mislim, da nam res kaj hoče in da nas ovira ali celo onemogoča. Ne, mislim na to, da je drugi človek za nas moralna dolžnost, obligacija, ki nam ne da mirno spati in nas ne pusti pri miru. Mislim torej na drugega kot nekaj, kar v temelju preči človekov odnos do sebe, odnos, za katerega je človek prepričan, da je neposredovan, oseben, da je torej notranji odnos, o katerem drugi ne ve ničesar in mu niti ni treba vedeti. Pa vendar je bistveno drugače.
 
Razmišljam o drugem človeku kot nečem nujnem, nepogrešljivem. Tega najbrž ni težko razumeti: drugi je nepogrešljiv. Od nas terja odgovor. Terja moralni, etični odziv, saj se na nas naslavlja kot moralna ali etična dolžnost. Ni pomembno, ali se tega zavdamo ali ne – to je objektivno res. Sega globoko v nas, sega v naše drobovje, prav do dna in onkraj.
 
Na drugega človeka se moram nujno odzvati. A kako naj se odzovem, kako bi se moral odzvati? Če je bistvo drugega človeka njegov humanizem, je to nekaj, kar ga vselej presega, saj se razteza v neskončnost. In name se naslavlja prav ta humanizem.
 
Moja brezbrižnost do drugega je zato objektivno nemoralna.
 
Drugi se naslavlja na drugega človeka iz svoje najgloblje notranjosti ali, če smo čisto natančni, skozi njegovo drobovje se na drugega človeka naslavlja etična dolžnost.
 
Skozi človeka etična zahteva postavlja pod vprašaj zavest drugega človeka. Ni zavest tista, ki postavlja zahtevo pod vprašaj in jo preiskuje, temveč velja nasprotno, kot poudarja Lévinas. Zahteva je zares izjemno težka, kajti zavest ni navajena postavljati sebe pod vprašaj. Trdi sicer, da kritično razmišlja in dela na sebi, toda to je v glavnem zgolj modni žargon. Tako se reče, ker se zavesti zdi, da je treba tako govoriti. Ne ve natančno, zakaj mora to početi, a to vseeno dela.
 
Etična dolžnost, ki postavlja zavest pod vprašaj, jo tudi trga in ji ne dovoli, da se zaceli. Trga jo in jo cefra, kot se trga in cefra pajkova mreža, ko zalučate kamen vanjo. Natanko tu ima oprijemališče teorija hendikepa: hendikep je ne-celost človeške eksistence in vsake zavesti o njej.
 
Hendikep je človekova odprtost do ne-celosti drugega, do ne-celosti eksistence in do njegove končnosti, smrtnosti. Zaradi take odprtosti se svet nenadoma preoblikuje iz tega, kar je, v to, kar naj bi bil. Čudež.