Človeški kapital

Razmišljanje, da posameznikovo delo ter plačilo zanj določajo predvsem veščine ali spretnosti oziroma kompetence, predstavlja temelj nekega drugega razmišljanja, ki skuša opredeliti tako imenovani človeški kapital. Delavec z več takega kapitala naj bi bil tako bolj kompetenten in tudi bolje plačan. Tako razmišljanje pa ima vsaj en problem, kajti družbeni položaj človeka ni odvisen le od njegovega človeškega kapitala, ampak tudi, včasih celo predvsem, od družbenih pravil in zakonitosti družbenega življenja, ki niso psihološke narave, temveč so zgodovinske, kulturne, ekonomske, politične. Rečeno z Marxom: v sodobnem družbenem življenju moramo prepoznavati predvsem strukturne nepravičnosti. Te po definiciji niso vezane na posameznike in njihove sposobnosti, temveč so notranje sami strukturi družbenega življenja, ki naddoloča življenja posameznikov.

Tako je mogoče, da imajo izjemno sposobni ljudje nizke plače ali pa so celo nezaposleni. Ni nujno, da so sami odgovorni za svoj družbeni položaj, kajti družbeni položaji ljudi so vezani na dostop do trga dela in družbenih položajev, ti pa niso naravni ali dani ljudem, da se svobodno odločajo o njih. Dostop do družbenih položajev je tako močno prepleten z načeli politične ekonomije, kar pride do polnega izraza zlasti pri hendikepiranih ljudeh, ki pogosto nimajo nobenih realnih možnosti, da sploh vstopijo na trg del ali da se njihov družbeni položaj resno spremeni njim v prid, kar bi pomenilo povečevanje njihovega blagostanja. Njihove psihološke in telesne značilnosti preprosto niso dovolj za ustvarjanje realnih možnosti za produktivno in učinkovito delo; potrebno je še nekaj drugega.
 
Kljub temu velja poudariti, da dolgoletno kakovostno izobraževanje povečuje kognitivne in nekognitivne sposobnosti, zmožnosti in kompetence ljudi, ki zaradi tega sicer niso nujno tudi bolje plačani, toda njihov človeški kapital se zagotovo povečuje.
 
Povečuje se, ni pa nujno, da se obenem zmanjšuje njihov hendikep, ki ga razumem takole. Hendikep je vse tisto, kar se dodaja telesni ali duševni poškodbi, okvari, bolezni, motnji zaradi socialnega in družbenega položaja posameznika. Ne dodaja se po volji enega samega posameznika, ampak zaradi strukturnih mehanizmov, ki uravnavajo družbeno življenje vseh ljudi.
 
Hendikep torej ni naravno, biološko, medicinsko dejstvo, neodvisno od družbenih mehanizmov, ampak je, prav zaradi njih, predvsem simbolno in družbeno dejstvo, zato ga moramo tudi razumeti z orodji onkraj medicinskih diagnoz in bioloških dejavnikov. Ni naravno dejstvo, ni naključna nesreča in ni posledica naravnega stanja stvari. Hendikepirani ljudje so zaradi povedanega praviloma na dnu družbene in ekonomske lestvice, saj ne morejo enakovredno tekmovati z ljudmi, za katere velja, da niso hendikepirani.
 
Marxu gre tako zasluga za nova teoretska orodja, s katerimi lahko mislimo družbene položaje hendikepiranih ljudi, ki jih najprej in bistveno določajo ekonomski dejavniki, ne psihološki ali medicinski.
 
Nobeno naključje zato ni, da se hendikepirani ljudje izjemno težko zaposlijo celo takrat, ko imajo vsa potrdila in vse certifikate ter vsa dokazila o izobraženosti in usposobljenosti za delo. Vse to jim ne pomaga, da bi postali produktivni delavci, obenem pa je jasno, da je imel Marx prav, ko je v samo jedro razmislekov o družbenem življenju ljudi postavil tole vprašanje: kakšen je končni cilj ali smoter delovanja kapitalizma?
 
Odgovora na vprašanje sta v grobem vsaj dva. Prvič. Končni cilj je več istega. To pomeni kopičenje blaga in storitev, povečevanje proizvodnje za dobičke, ki jih v glavnem poberejo lastniki kapitala. Več istega pomeni tudi povečevanje družbenih neenakosti. Drugič. Končni smoter je vzdržnost samega družbenega življenja, zmanjševanje družbene nepravičnosti in družbenih neenakosti, krepitev tega, kar imenujemo participacija ljudi pri uravnavanju družbenega življenja in odločanje o ključnih zadevah družbenega, skupnega življenja.
 
Ali kot bi lahko parafraziral Marto Russell, ki je nekoč parafrazirala Marxa: od vsakega človeka glede na njegove [dis]ability in vsakomur glede na njegove [posebne] potrebe.