Človek naj ne razmišlja

V samem jedru religije je poziv ljudem, naj ne razmišljajo, češ da zadošča vera, da zadošča občutek, da zadošča upanje na nekaj. Misli so v taki perspektivi slabe že po definiciji, od samega začetka. Človek naj zato ne raziskuje sveta, da bi se učil, ampak naj trpi, ker je usodno zaznamovan z grešnostjo; tako je krščansko sporočilo. Res je, da je noro, ampak tamle je. Edini pravi kristjan pa je bil Jezus. Tako Nietzsche. Jezus namreč ne greši, ne presoja, ne kaznuje nikogar, ne obtožuje, ne nalaga občutkov krivde, temveč ljubi. Na prav poseben način, ki je z drugega sveta, čeprav je človeško bitje s tega, končnega sveta.

The Guardian te dni poroča, da je pastor v neki šoli v kraju Nashville dosegel, da so iz šolske knjižnice umaknili vse knjige o Harryju Potterju, ki jih je spisala JK Rowling. To je dosegel, potem ko se je posvetoval z več izganjalci hudiča, ki so mu rekli, da je najbolje, če knjige preprosto umaknejo, ker so na različne načine povezane z zlom. In so jih.
 
Primer pa ne bi bil vreden niti omembe, podobnih dogodkov je bržčas več, če ne bi ponazarjal vraževerja in pomanjkanja razmišljanja, kar ni tako zelo redko na tem svetu, pridružuje pa se presojanju, kaznovanju, obtoževanju, nalaganju občutkov krivde in pomanjkanju ljubezni.
 
Razmišljanje, da so knjige, v katerih nastopajo Harry Potter in tovarišija, nevarne za otroške duše, ima več nerešljivih težav, ki jih lahko razumemo s pomočjo izjave nekdanjega papeža Benedikta XVI. Ta je ob priložnosti dejal tole: knjige [o H. P.] subtilno zapeljujejo in delujejo neopaženo na otroške duše, s tem pa globoko ovirajo krščanstvo v njih, da se ne more ustrezno razvijati.
 
Odgovor na vprašanje, zakaj odstraniti omenjene knjige, niso jih ravno zakurili na javnem kraju, ne bi pa bilo presenečenje, če bi jih, je torej povsem na dlani.
 
Prvič. Religija sama zapeljuje otroške duše na bolj ali manj subtilne načine in, logično, ne dovoli, da bi jih zapeljeval še kdo, saj ima potem več dela. Razvojna kognitivna psihologija nam pove, kako zelo problematično je tako zapeljevanje otrok ter kako jih čustvene in kognitivno poškoduje, zapeljevanje torej, ki v primeru krščanstva poleg vsega vraževerja temelji še na ideji o grešnosti otrok in občutkih krivde, zato takega zapeljevanja nikakor ne bi smeli dovoliti. 
 
Drugič. Papež Benedikt XVI. jasno sporoča, da je krščanska religija edina, ki sme zapeljevati mlade duše in se neovirane bohotiti v njih. A namesto spodbujanja kritičnega mišljenja, socialne in čustvene inteligence, samozavesti in samospoštovanja ponuja zapeljevanje, grožnje z večnim prebivanjem v peklu in neumnimi zgodbami o prihodnjem življenju, ki ga ne more nihče poznati že po definiciji, če sploh lahko privzamemo, da obstaja.
 
Tretjič. Ustrezno razvijanje krščanstva v človeških dušah ne pomeni večine tega, kar zastopa in zagovarja katoliška korporacija, saj pomeni kvečjemu to, kar je bilo iskrenega v delovanju Jezusa Kristusa, na katerega se sicer pogosto sklicuje, sklicevati pa se tudi mora, saj drugače ne zasluži svojega imena.
 
Do vpogleda v to, kar dobrega zastopa JK, se dokopljemo tudi in morda celo zlasti prek svetega Pavla, zato priporočam v branje tole izjemno knjigo: Abed Azzam, Nietzsche versus Paul, Columbia University Press, 2015.
 
Najbolj iskreno v Jezusovem delovanju je namreč natanko to, kar poudarja Nietzsche z idejo volje do moči, ki hoče potrjevanje ali afirmacijo življenja. Na kratko: volja do življenja afirmira diferenco v odnosu do drugega in drugosti.
 
S takim delovanjem se uveljavlja kot ustvarjalna, kreativna sila, ki je na primer tako zelo primanjkuje tudi v šolah, kjer se otroci šibijo pod kupi snovi, za katero so učitelji prepričani, da jo morajo 'predelati'. In jo predelujejo iz dneva v dan.
 
Jezus pa prek svetega Pavla sporoča iz davnine. Na ta svet nisem prišel, da prinesem mir in zagotovim družbeno harmonijo, prišel sem, da zastopam preseganje tega, kar je, kar obstaja. Po domače: potrjevanje življenja terja [zlasti] zavračanje suženjske morale, ki jo zastopa katoliška korporacija, terja pa tudi negiranje življenja in spodbujanje oziroma krepitev občutka hvaležnosti.
 
Potrjevanje življenja zlasti ne pomeni tega, kar je v samem jedru religije, ki se sklicuje na Jezusa: strah. Potrjevanje življenja je namreč odgovor na neko temeljno življenjsko vprašanje, kot piše Abed Azzam. In kakšno je vprašanje?
 
V čem je vrednost življenja?
 
Življenje je sicer polno trpljenja, toda človeška bitja lahko storijo vsaj dvoje.
 
Prvič. Naredijo refleksijo takega življenja, si ga razlagajo. Drugič. Kljub trpljenju ne storijo samomora, ampak si rečejo: WTF, vseeno grem in hočem potrjevati življenje; skupaj s sotrpini, kajpada. Drugo za tako delovanje je seveda komunizem.