Človek kot večni delavec

​Soočimo dve izjavi. Pod prvo se podpiše Karl Marx, pod drugo sodobni slehernik. Karl Marx: Prihranek delovnega časa [je] enak povečanju prostega časa, to je časa za popolni razvoj posameznika, ki se nato odzove na produktivno moč dela kot največjo produktivno moč. … Prosti čas – ki je hkrati čas brezdelja in čas za višje dejavnosti – svojega posestnika naravno spremeni v drug subjekt, ki nato  vstopa v neposredni proizvodni proces. Po domače: za vsakega delavca je pomemben zlasti prosti čas, saj je to čas za njegov osebnostni, duhovni, simbolni razvoj. Obstajata torej dva subjekta: subjekt delavec, ki prodaja sebe kot delovno silo in se podreja delovnim procesom; subjekt kot polno razviti posameznik, ki spreminja delovni proces, v katerega vstopa subjekt delavec. 

Sedaj pa si oglejmo drugo izjavo, ki jo slišimo vse pogosteje: Vse, kar počnem – vse – je osredotočeno na čas, njegovo varčevanje in maksimiranje. Torej to zajema tudi prosti čas kot čas za brezdelje in višje dejavnosti, ki razvijajo človeka kot človeka. Ugotoviti moramo, da prostega časa ni vse več, temveč je delovni čas kot parazit zavzel prosti čas in ga spreminja v delovni čas.
 
Zapisano dokazujejo ljudje, ki skušajo visoko organizirati vsako dejavnost, ki jo lahko spravijo v štiriindvajseturni delovni dan. Tako imamo na voljo podobe visoko organiziranih domov, ki so organizirani podobno kot izložbe, skladišča ali trgovine – vse je na svojem mestu, označeno in razporejeno -, podobno lahko rečemo za posamezna telesa, za načine, kako so oblečena, za vedenje in izražanje njihovih lastnikov oziroma posestnikov, ki svoje dejavnosti prilagajajo natančno določenim algoritmom.
 
Zaradi pritiskov ljudje organizirajo sebe, razpoložljivi čas, odnose, domove, dejavnosti, vedenje, čustvovanje, doživljanje in razmišljanje. Njihovih življenj ni več mogoče ločiti od dinamičnosti oziroma življenja samega kapitalizma. Ljudje tako ves čas delajo, uporabljajo celo isti izraz za to, kar delajo bodisi v tovarni na delovnem mestu bodisi doma na delovnem mestu – delo.  
 
Tesnoba je zato vse večja, vse pogostejša in vse več je ponujenih storitev za njeno zmanjševanje. Krog se sklene oziroma se spreminja v spiralo. Tudi tesnobe se namreč ljudje lotevajo na visoko organizirane načine, da bi se imeli pod nadzorom, a jo prav s tem povečujejo. Povsod je nadzor in povsod mora biti nadzor. Vse mora biti pod nadzorom, čas mora biti visoko organiziran, saj je v kapitalizmu – denar. Vse je podrejeno denarju, ki ni kapital. Kapital so ljudje in njihovi medsebojni odnosi. Prav zato morajo biti visoko organizirani ter pod nadzorom, saj sicer tvegamo, da postanejo premalo produktivni, zlasti pa premalo učinkoviti. Logika, ki vse skupaj poganja, je namreč preprosta: kapitala mora biti vse več. Ne obstaja naravna meja, kjer bi prenehala delovati – vleče se v neskončnost.
 
Oglejmo si zato še eno slehernikovo izjavo: Moji dnevi minevajo tako, da delam, prihajam domov, kjer delam, saj moram pospravljati, urejati, čistiti, organizirati dom, moram pripravljati hrano, jesti, pomivati itd., nato grem spat; in še preden zaspim, delam – na sebi.

Človek kot večni mezdni delavec.