Človek kot subjekt radosti

Nobeno človeško bitje ne more biti anonimno. Ko vstopi v svet, je že posameznik, utelešeno bitje, ločeno od anonimnosti. Kljub temu lahko kasneje v življenju postane anonimen. Pogosto ga naredijo anonimnega, včasih pa se naredi kar sam.

Njegovo življenje je od samega začetka ujeto tudi v negotovost, človek ne more biti nikoli absolutno varen in prepričan, kakšna bo prihodnost, poleg tega pa nujno čuti življenje kot svojevrstno breme, o čemer sem že govoril.

Življenje kot breme in njegova negotovost pa nista znamenji depresivnosti, nesmiselnosti ali celo absurdnosti eksistence-za-smrt, temveč sta, prav nasprotno, temeljna vzvoda človekove svobode kot odgovornosti do samega življenja, kar preprosto pomeni, da ga človek jemlje resno. Kaj pomeni resen odnos do življenja?

Najprej pomeni neodvisnost od vsake prevlade, vsake dominacije, vsakega gospostva, vsake nadrejenosti nad posameznikom. Iz vsakdanjih izkušenj že vemo, kako pogosto je ravno nasprotno: tamle zunaj je množica ljudi, ki bi bili radi gospodarji nad nekom, da bi bili nadrejeni ali celo vredni več kot drugi.

Lévinas je vse življenje vztrajal, da subjektivna transcendenca ni mogoča, da se človek torej ne more dvigniti nad lastno eksistenco, prav zato je tudi vztrajal, da je samo bistvo življenja človekov odnos do tega, kar pa je absolutno onkraj in ne obstaja. Njegov vpogled je zares izjemen in potrjuje zapisano, da človek ne potrebuje nobenega gospodarja nad seboj, ker ga vselej že ima; vselej je že v odnosu do njega. 

Tako Heidegger kot Lévinas govorita o dogodku, ki je pred vsakim človekovim odnosom do sveta ali česarkoli v njem. Da bi to razumeli, moramo imeti pred seboj idejo o ontološki nemožnosti, ki jo imenuje Lévinas etična.

Ontološka nemožnost pa ni razlog za depresijo ali obup, temveč je razlog za radost nad življenjem. Je namreč vzvod za potrjevanje življenja in človekove navzočnosti v njem, saj zagotavlja odprtost samega življenja.

Že vidim, kako se veselijo zastopniki kapitalizma, češ da natanko to zatrjujejo tudi sami in da je vse več ljudi, ki so radostni in srečni, saj jim ponuja nove in nove dobrine ter priložnosti za uživanje življenja. Pa vendar je njihovo veselje preuranjeno.

Potrjevanje življenja in človekove navzočnosti v njem je namreč zavezano etičnosti, ki smo jo vpeljali, saj jo odkrivamo v samem jedru človekove eksistence. Vse izhaja iz nje, zato ji je naše nadaljnje razmišljanje nujno zavezano.

Človek se torej zaveda odvisnosti od sveta, iz katerega ne more izstopiti. Zaveda se odvisnosti od drugih ljudi, brez katerih ne more živeti in preživeti. Sklep je na dlani: zaradi etičnosti je svoboden, da je odgovoren.  

Kot svoboden ne more delati, kar hoče, temveč mora delati, kar je treba, saj je odgovoren. Razlika je očitna. Za tako svobodno delovanje pa človeško bitje potrebuje še nekaj.

Ker ne živi v savani in nima na voljo instinktov, potrebuje razsvetljenstvo, potrebuje znanje. Torej potrebuje luč, saj brez nje ni razsvetljevanja.

Razmišljanje o etičnosti nam najprej pomaga soočiti se z idejo iskrenosti same intencionalnosti, ki je nujna, saj brez nje človek ne more imeti nobenega odnosa do ničesar. Iskrenost take intencionalnosti pa pomeni naravnanost k bogastvu življenja kot odprtega, kar spremlja radost, čeprav je življenje tudi breme in v njem ni absolutne varnosti.

Življenjske radosti zato ne prepoznavamo v potrošništvu in zadovoljstvu z dobrinami, ki jih ponujajo trgi, temveč nekje drugje.

Odkrivamo jo v potrjevanju lastne identitete, in sicer v odprtosti do drugega. Potrjevanje lastne identitete v življenju je zato nenavadno, saj ne more potekati brez drugega, brez odnosa do njega, kar pomeni, da potrjevanje sebe ipso facto pomeni tudi potrjevanje drugega; brez drugega človek torej ne more potrjevati samega sebe.

Svet je odprt, zato ontološka nemožnost, da bi se sklenil in zaprl, zaradi odprtosti pa je življenje prekipevanje in je bogastvo, v katerem človek lahko uživa in se radosti življenja, a vselej prek drugega, zaradi njega in skupaj z njim. Vse, kar počne, vključno z razmišljanjem o svetu, se hrani z odprtostjo sveta.