Človek kot kapital za megamašine in elite

Ko govorijo ekonomisti in politiki o kapitalu, govorijo pa zelo veliko, ne vedo natančno, o čem govorijo. Kapital namreč ni zgolj denar, ki ga lastniki kapitala vlagajo, ni premoženje in ni bogastvo. Marx je pokazal, da je vsaj še dvoje. Prvič. Kapital so odnosi med ljudmi. Drugič. Kapital so razmerja moči. Z enimi in drugimi skušajo upravljati menedžerji, in sicer tako, da bi iz kapitala nastalo še več kapitala – za nekatere, kajpada.

Da bi razumeli zapisano, je dobro natančno premisliti nekaj idej in uporabiti nekaj dobrih konceptov. Michel Foucault je eden izmed avtorjev, izpostavil bi še Gillesa Deleuza, ki je izjemno natančno, celo pikolovsko dokazal, da razmerja moči ne morejo obstajati brez mehanizmov, brez družbenih mašin in brez tehničnih mašin. Kaj to pomeni?
 
Foucault pokaže, da moč ali oblast nad ljudmi deluje le, če obstajajo principi njenega delovanja, ki jih ne odkrivamo v posameznih človeških bitjih, na primer v njihovem genomu, ljudje zato ne izvajajo oblasti nad seboj in drug nad drugim, ker bi bili genetsko nagnjeni k razkazovanju moči, temveč v načinih distribuiranja njihovih teles, pogledov, površin, v najrazličnejših aranžmajih, procesih in procesih procesov, v katere so ujeti v družbenem polju, ne da bi se tega sploh dobro zavedali.
 
Velika zasluga Michela Foucaulta je, da je naredil vrsto natančnih analiz sodobnega delovanja oblasti, s katerimi je dokazal, da je čisto vseeno, kdo izvaja oblast, kateri človek je na oblasti, kakšne osebnostne lastnosti ali kompetence, veščine in spretnosti ima, saj vsakdo lahko upravlja z mašinami, tako kot lahko vsakdo vozi avto. Reči hočem, da ne obstajajo vnaprej pooblaščeni oblastniki.
 
V družbenem polju torej obstajajo in delujejo mehanizmi moči oziroma oblasti, zato te ne izvaja en človek nad drugim človekom, na primer tako, da ga tepe ali sili k čemu.
 
Oblast deluje tako, da ljudi nihče ne sili k ničemur, pa ljudje tisto, kar naj bi delali, vseeno pridno delajo. Kako je to mogoče, če pa naj bi bil človek razumno, samozavestno, samodoločujoče bitje, ki se vsaj v demokratičnih družbah svobodno odloča, kaj bo delal in česa ne bo počel?
 
Lazzarato ponuja dober odgovor. Ljudje živijo in delujejo tako, da so, prav kot razumna bitja, za-mašine. So za-družbene mehanizme, še preden so sami zase. In obstajajo družbene in tehnične mašine, kot rečeno.
 
Kaj so družbene mašine, saj tehnične mašine vsi poznamo in vsaj približno vemo, katere so?
 
Foucault: človek vedno živi in deluje znotraj kolektivov, skupnih tvorb, kot so na primer institucije, ustanove, organizacije, mreže, občestva, skupine, zadruge etc., to pa pomeni, da ti zanj aktivirajo celo vrsto stvari: zaznavanje sveta, občutke, želje, interese, jezikovne obrazce, socialne obrazce vedenja, ekonomske načine obnašanja. Po domače: aktivirajo to, kar ljudje spontano zaznavajo kot pristne možnosti in priložnosti vsakdanjega življenja. Ljudje zato vselej že vedo, kaj je možno v danem trenutku in kaj ni možno. Vse je že aktivirano nad njihovimi glavami in za njihovimi hrbti, če lahko parafraziram Marxa.
 
Kapitalizem je tako izjemno uspešen, ker uspeva povezovati vse dimenzije subjektivnosti ljudi v eno samo celoto. Predstavljajte si gradnjo velikanskih piramid v starem Egiptu.
 
Deleuze in Guattari zato dodajata: človeška bitja so delčki mašin, ki jih pomagajo graditi z drugimi bitji, z živalmi, z orodji, vse skupaj pa je pod nadzorom višje in večje celote. Danes ni bistveno drugače kot v starem Egiptu, le da so mašine kompleksnejše, večje, Deleuze jih imenuje megamašine, in je nadzor nad njimi bolj prefinjen, subjektivnost ljudi pa je bistveno drugačna.
 
Ko uporabljamo besedo subjekt, subjektivnost, vselej mislimo na proizvodnjo človeških bitij za take družbene mašine. Subjektivnost ima danes tri osnovne koordinate: paranoičnost, storilnost, potrošniški individualizem. Kot sem že zapisal v prejšnjem postu: sodobni človek je ves čas pod stresom in je zaskrbljen, ker dela premalo in je premalo učinkovit, obenem pa teži k vse večji storilnosti in se kolektivno obnaša kot posameznik, potrošnik, ki želi pokupiti čim več dobrin. K vsemu temu ga nihče ne sili, nihče ne izvaja oblasti nad njim, toda natanko to bolj ali manj molče dela.
 
Sodobne družbene megamašine so izjemno učinkovite, posamezniki kot njihovi delčki pa so izjemno obremenjeni z občutki krivde, s tesnobo in z osebno odgovornostjo – natanko za delovanje samih megamašin.
 
Ko govori Deleuze o mašinskem suženjstvu sodobnih ljudi, ne trdi, da so danes ljudje sužnji, kakršni so delali na poljih v starem Egiptu, saj misli na nekaj drugega. Misli na oblikovanje temeljnih oblik funkcioniranja ljudi, misli na njihove načine zaznavanja sveta, razumevanja sveta, odzivanja nanj, rabe jezika. Ljudje zmotno verjamejo, da za vse to poskrbijo sami, vendar se bridko motijo, zato se tudi redko uprejo, saj se človek ne more smiselno upirati temu, kar sam svobodno izbere.
 
Ljudje tako verjamejo, da je vsakdo svoje sreče kovač, da je svoboden, da ima svobodno voljo, da sam odloča o svoji usodi, ne zavedajo pa se, da so zgolj vpeti v procese procesov, v megamašine, v mreže mrež in mreže procesov v službi dobičkov za elite. Ne vedo, da jih megamašine že na začetku eksistence raztrgajo na kosce in preoblikujejo v nekaj, kar deluje kot kapital, kot denar, ki je namenjen enemu samemu cilju – ustvariti še več denarja. Saj se ve, za koga je vse skupaj.
 
Zato mora vsak posameznik nenehno delati na sebi, da bi se spreminjal v človeški kapital – zanje.