Človek kot bitje upanja

Človek je v svetu posebno bitje. Med drugim je bitje upanja. To pomeni, da človek, ki ne upa na spremembe na bolje, ne more prepoznati svoje koristnosti na tem svetu. V tem je globoko jedro človeške eksistence: človek, ki upa in je optimist. Upanje je zato koristno. Ko upam, sem koristen zase in za druge ljudi. Ne vdajam se pesimizmu, temveč nekaj delam. Upati namreč ne pomeni tiho čakati, da se bo nekaj spremenilo samo od sebe, in ne pomeni, da bodo drugi ljudje naredili nekaj, kar bo uresničilo moje upanje. Ne, upati že pomeni delovati, čeprav to ni kapitalistično tekanje za sanjami in ni konformistično prilagajanje drugim ljudem in njihovim sanjam. Obstaja pomembna razlika med upanjem in uresničevanjem sanj, kot si ga predstavljajo zastopniki kapitalizma. Koristnost upanja namreč ni koristna za kapital in za povečevanje profitov. Naj to trditev tudi dokažem.

Kapitalizem je sistem, ki nenehno proizvaja krize. Vedno znova ga morajo ljudje reševati pred njim samim. Njihovo sanjanje zato ni nič drugega kot množica načinov, kako ga ohranjati pri življenju in ga reševati, ko nastopijo krize. Upanje, o katerem razmišljam, je čisto nekaj drugega.
 
Človek upa, da bo imelo njegovo življenje smisel, pomen, cilj, smer, orientacijo, bodočnost. Ne upa, da bo življenje v prihodnosti več istega, temveč upa na invencijo novega, na kreativno gesto, na dejanje, zaradi katerega se bo zgodilo nekaj zares drugačnega in dobrega. V tej perspektivi človek ne more smiselno upati na novo znamko avtomobila, ta bo prišla na trg tako ali tako, ne more upati na novo modo, na nove dobrine, na novo blago, kajti za vse to bo poskrbel kapitalizem tudi brez njega in njegovega upanja. V radikalnem smislu zato kapitalizem človeka kot bitja upanja niti ne potrebuje, saj ga potrebuje zgolj kot potrošnika in seveda kot delavca, da blago sploh ustvari.
 
Pravzaprav se kapitalizem vse bolj zanaša na pametne stroje, in ne na ljudi. Marx je namreč že davno tega dokazal, da mora kapitalist nenehno zniževati stroške in da je zanj najbolje, če zamenja dragega delavca za poceni delavca, tega pa za stroj, ki je neprimerno učinkovitejši od delavca. Danes smo zato bolj odvisni od tehnologij in pametnih strojev kot kadarkoli v zgodovini človeštva, jutri pa bomo še bolj.
 
Posamezni človek kajpak ne more reševati objektivnih kriz kapitalizma, lahko pa spreminja samega sebe, svojo subjektivnost. Upanje zato razumem kot način, kako posameznik predlaga, samemu sebi in drugim ljudem, nove vizije življenja, nove ideje o skupnem življenju, nove oblike življenja. Ne ponuja tega, kar sicer ponujajo trgi, ne ponuja blaga in dobrin in storitev, ki so že na trgu, ne ponuja različic takih dobrin, ne ponuja novih tehnologij, ampak ponuja nekaj novega. Najprej ponuja nove ideje. Ker je v temelju bitje, zmožno za razmišljanje.
 
Zlasti pa predlaga nove oblike svobode. Človek kot bitje upanja namreč ne more smiselno upati na svobodo, ki je vsepovsod: svoboda, da širi svoja mnenja; svoboda komuniciranja; svoboda potrošništva; svoboda združevanja; svoboda, da nakopiči čim več denarja; svoboda, da uporablja pametne naprave …
 
Na ravni subjektivnosti, posameznika torej in njegovih medsebojnih odnosov, upanje pomeni predlaganje novih oblik organiziranja ljudi in njihovega delovanja v družbenem polju. Upanje, paradoksno, zato ne pomeni, da osamljeni posameznik upa, da bo storil nekaj za sebe, da bo delal na sebi, kot se reče, da bo poskrbel zase. Ne, človek kot subjekt upanja je po definiciji družbeno bitje, zato je upanje vselej že vpeto v delovanje drugih ljudi, vselej že pomeni skupno delovanje. Pomeni upanje, da lahko živimo skupaj na nove, zelo drugačne načine, kot so v modi.
 
Upam torej na nove načine skupnega življenja, na nove artistične forme, nove oblike združevanja ter skupnega razmišljanja o eksistenci in svetu, v katerem lahko obstajajo različne subjektivnosti ljudi, ne da bi se morali spraševati, katera od njih je normalna in katera ni, katera je koristna za kapital in katera nikakor ni. Upanje je zato tudi optimizem, zaradi katerega ljudje iznajdejo take načine skupnega življenja, da nihče ni izključen in da nihče ne velja za čudnega že samo zato, ker je mogoče ugotavljati, kdo je drugačen in kdo ni. V takem svetu namreč ne obstaja subjektivnost, ki ne bi bila drugačna in bi veljala kot nekakšno merilo, s katerim se meri, kdo je drugačen od nje in zato čuden, ter kdo ni.
 
Nove oblike skupnega življenja v komunizmu zato niso odvisne od kapitalističnih zahtev za kopičenjem profitov, saj pomenijo ustvarjanje dobičkov, ki si jih delijo vsi brez izjeme, medtem ko pametne naprave uporabljajo, niso pa odvisni od njih.