Čisto vsakdanja izkušnja

Nekdo mi napiše pismo. V njem je tudi tale zapis: Nekdo me vpraša, kako sem. Odgovorim, da sem srečen, da mi nič ne manjka. Odgovori mi, da se samo hvalim in da sem čuden. Verjetno je to rekel, ker nisem jamral skupaj z njim. Tako je to. Pa kaj. Vsakdanja izkušnja.

Kakšen je človek, ki se odzove na preprost odgovor na vprašanje tako, kot je zapisano? Vprašanje je zlasti pomembno v luči izkušenj, ki se ves čas ponavljajo in jih imajo številni ljudje, kar potrjujejo izkušnje in raziskave. Zdi se, kot da človek ne bi smel reči, da je srečen, kot da je prepovedno, čeprav je dejansko srečen, vtis je, da bi moral reči, kar se pričakuje. In kaj se pričakuje?
 
Če nekoga vprašam, kako je, pričakujem, da odgovori, da je v redu, da je dobro, da za silo še kar gre, da se pač prebija skozi življenje iz dneva v dan. Pričakujem nekaj takega. Če pa mi druga oseba odgovori, da je srečna in da ji nič ne manjka, ji težko verjamem. Zakaj?
 
Težko verjamem, da je drugi človek srečen in da mu nič ne manjka, ker sam nisem srečen in mi ves čas nečesa primanjkuje. Nisem sicer zelo nezadovoljen z življenjem, sem pa malo nezadovoljen. Občutek imam, da nekaj manjka, da bi bil srečen, občutek imam, da prenašam breme, da je življenje zahtevno in na trenutke težko. Ali pa verjamem, da je sreča zgolj nekaj naključnega, da je kratkega veka, da človek pravzaprav ne more kar biti srečen iz dneva v dan, iz leta v leto. Zdi se mi povsem nemogoče, da bi bil človek dvajset let srečen. Ali pa celo vse življenje.
 
Torej ni čudno, da oseba odgovori, kot je zapisano uvodoma. Za doživljanje in razumevanje sreče pa je pomembno tudi tole.
 
Pomembno je sedaj že klasično psihoanalitično spoznanje: oblikovanje čustvenih navezanosti prispeva k temeljem poznejšega čustvenega in osebnostnega razvoja, vrsta vedenja do znanih odraslih, ki jo pokažejo malčki, pa ima nekaj kontinuitete s socialnim vedenjem, ki ga kažejo kasneje v življenju.
 
Zapisano ne pomeni linearne povezanosti med čustveno navezanostjo otrok do svojih staršev in kasnejšim vedenjem v odrasli dobi, toda povezave v obliki korelacij obstajajo. Opozoriti velja tudi na drugo klasično psihoanalitično spoznanje: če starši ali ljudje, ki skrbijo za malčka, niso dovolj občutljivi, odzivni ali dosledni v svojih interakcijah z njim, ima to kratkoročne in dolgoročne negativne učinke na otrokovo kognitivno in čustveno življenje. To zopet ne pomeni preprostih enoznačno določljivih vzročnoposledičnih odnosov, pomeni pa določene korelacije.
 
Ima vse skupaj kakšno zvezo z uvodnim odzivom osebe na preprost in iskren odgovor na vprašanje, kako je? Ima.