Čisto nekaj drugega

Protestiranje je lahko silno udobno. V lepem vremenu se voziš s kolesom ali hodiš v skupini s sotrpini, družiš se z znanci in s prijatelji, si proti, vpiješ nekaj v tri krasne, zahtevaš to in ono, a te itak nihče ne posluša in ne sliši, ker so tvoji morebitni sogovorci nekje daleč. Nekaj drugega pa je politična predanost, zavzetost za družbeno pravičnost, povezana z organiziranim političnim delovanjem, jasnim programom in ljudmi, ki znajo nagovarjati druge ljudi. Mislim na družbeno gibanje.

Nagovarjanje ljudi je izjemno pomembno, kajti brez njih ni mogoče doseči ali spremeniti ničesar. Torej nisi samo proti nečemu, ampak ponujaš jasno artikulirane in razumljive ideje, za kaj si. Obenem upaš, da je tamle zunaj sploh kdo, ki te je pripravljen poslušati in slišati. Ni nujno, da se s čim strinja, je pa nujno, da vsaj resno prisluhne.
 
Ljudje so sicer pripravljeni prisluhniti, kajti vsak človek ima naravno potrebo po pomenu in smislu; vsak otrok raziskuje svoje okolje in je naravno opremljen za njegovo razumevanje. Ljudje tako želijo razumeti, da imajo njihova življenja pomen in smisel, da imajo pomen in smisel njihova dejanja, posamezne geste, dogodki, dejavnosti. Vse to pa še ne pomeni, da so pripravljeni resno prisluhniti idejam, ki bi lahko spreminjale svet na bolje, če bi meso postale.
 
V teh časih je tako ali težko pritegniti pozornost drugega človeka, ker je vsakdo preplavljen z informacijami, s podatki, z dejstvi, s podobami, z novicami in najraznovrstnejšim smetjem, ki ne omogoča resnega premišljevanja, saj je vsega skupaj kratko malo preveč.
 
Intenzivno prebujanje ljudi iz paradoksne dinamične zaspanosti vsakdanjega življenja, v katerem velja divje živeti, da bi vse raslo in da bi bilo profitov oziroma dobičkov za nekatere več in več, še ne pomeni, da smejo v dogme zaverovani politični aktivisti nagovarjati ljudi in jim ponujati žargon. Od tega tako ali tako ni nobene koristi. Ljudje namreč ne potrebujejo dogem, žargona in novoreka.
 
Ljudje potrebujejo dogodek. Morda tega ne vedo, a tako je. Brez dogodka je na svetu samo več istega.
 
Pred mnogimi leti je krožila med ljudmi preprosta ideja. Razumeli so jo sleherniki, o njej so razmišljali upokojenci, ni bila tuja gospodinjam, pa delavcem v tovarnah. Spomnim se, kako so ljudje vneto, zavzeto, celo strastno prebirali dela, v katerih so jo avtorji na široko analizirali.

Ideja je tale: komunisti so kompleksna bitja. Podobno lahko rečemo za vsako človeško bitje, toda ideja je bila kljub temu zanimiva, kajti nastajala je skozi desetletja in se razvijala – tudi v odnosu do drugih idej, s katerimi so njihovi nosilci skušali dokazati, da so komunisti predvsem enodimenzionalna ideološko zaslepljena bitja brez resnega stika z realnostjo.
 
Antikomunisti še danes govorijo, da so komunisti nekako oropani vsega, kar dela ljudi kompleksne, zaradi česar so humana bitja, zmožna za empatijo, raziskovanje sveta, dobre medsebojne odnose in vse drugo.ž
 
Eno je nasprotovanje ideologiji z drugo ideologijo, medtem ko je čisto nekaj drugega vzpostaviti distanco do vsake ideologije. To zmorejo le redki, ki se ne uvrščajo niti med naše ni med vaše.