Čista toleranca in novi človek

Nemški sociolog in filozof Herbert Marcuse je v svojih delih Enodimenzionalni človek ter Eros in civilizacija upravičeno poudarjal, da moramo Freudovo razmišljanje, razvito v delu Nelagodje v kulturi, razumeti v luči skoraj samoumevnega spoznanja, da umetniki s svojimi deli ne plemenitijo obstoječih kultur in življenj ljudi, ne povečujejo kakovosti življenja, čeprav se dogaja tudi vse to, saj delajo nekaj drugega in bistveno drugačnega. Na prvi pogled se sicer res zdi, da slike, kipi, glasba, filmi, fotografije, teater, ples in vse drugo prispevajo k napredovanju življenja, ki je zato vse lepše, kakovostnejše, plemenito in dobro, kar pomeni, da moramo podpirati umetnost in umetnike ter jim biti hvaležni za vse, kar delajo, toda tako je le na prvi, naivni pogled, ki ni niti povsem zgrešen niti povsem pravilen. Obstaja še drugačen pogled.

Marcuse poudarja: veliki umetniki imajo nesrečno zavest, saj se dobro zavedajo poraženih priložnosti, neizpolnjenih upov in izdanih obljub. Njihova dela zato ne povečujejo družbene harmonije, temveč nastajajo v nasprotju z njo, nastajajo v sporu z domnevami o njej. Filozof ima zato prav: vsakdanja realnost redko dovoli, da jo vznemirijo dela velikih umetnikov ter se močno upira uresničevanju njihovih idealov in resnici, ki jo odkrivajo.
 
Prav zato lahko rečemo, da je umetnost kot procedura resnice prej nesrečna kakor pa radostna.
 
Ljudje, navajeni vsakdanjih življenj, zato ne marajo preveč za umetnost, zlasti pa ne čutijo, da kakorkoli ogroža njihovo vsakdanjost, pogled nanjo, da ga postavlja pod vprašaj. Dogaja se prav nasprotno: nova umetniška dela hitro postanejo del vsakdana, njihova revolucionarna ost otopi, njihova spoznanja, ki jih zastopajo, hitro postanejo trivialnosti, predmet vsakdanjega čveka, njihova lepota zbledi v senci povprečnosti, sivina vsakdana jih posrka vase in ostaja še naprej to, kar hoče biti – sivina vsakdana.      
 
Ali kot piše Marcuse: umetnost se prodaja, umetnost tolaži in/ali vzburja ljudi. Že dolgo je tudi del tega, kar imenujeta Adorno in Horkheimer industrija kulture, ki ima pred seboj en sam cilj: pomagati kapitalizmu, da deluje kot dobro naoljen stroj.
 
Umetnost je zaradi zapisanega pogosto zgolj več istega, to pa pomeni vladavino povprečij, v katera potiskajo otroke starši doma, vzgojitelji v vrtcih, učitelji v šolah, duhovniki in nune v samostanih, cerkvah in drugje, odrasle ljudi pa delodajalci na delovnih mestih, sodelavci prav tam, državni uradniki vsepovsod, povprečja pa zagovarjajo tudi povprečni politiki, povprečni managerji, povprečni intelektualci in drugi povprečneži.
 
Dobra vzporednica, ki naj osvetli zapisano, so televizijske kulinarične oddaje, v katerih kuharji in kuharice kot umetniki sproščeno posredujejo gledalcem in gledalkam množico zadev: ne le receptov za zanimivo, drugačno, včasih kar eksotično hrano, temveč tudi zabavo, razvedrilo, sprostitev, humor, dobro voljo, samozavest in drobne nasvete, kako ne le uživati v hrani, temveč obenem še delati na sebi, spoznavati svoj pravi notranji jaz, duhovno bogateti in se osebnostno razvijati.
 
Kuhinja tako ni le prostor v stanovanju ali hiši, kjer pripravljamo hrano, temveč postane mahoma prispodoba za življenje v sodobnem svetu: ljudje so na dobri poti, da postanejo srečni, če morda še niso, zlahka vplivajo na medsebojne odnose, da so pristni in kakovostni, vse to pa se dogaja, kjer je izpolnjen temeljni predpogoj. O njem je pisal Marcuse pol stoletja nazaj: da bi bili ljudje seksualno izpolnjeni in srečni, se morajo najprej povsem prilagoditi.
 
Umetniki, modri in razsvetljeni ljudje so zaradi tega vse manj srečni, saj vedo, kam vodi konformizem, kako problematično je lahko prilagajanje in kako žalostna je navidezna dobra volja. A svet se spreminja.
 
Če je upornik od nekdaj ogrožal red teh, ki se jim je upiral, je danes povsem nezanimiv. Danes se namreč ne upiraš, temveč nenehno rasteš, se duhovno razvijaš, osebnostno preoblikuješ, dizajniraš in vnovič dizajniraš, tudi če je vse to le simulacija, obenem pa si samosvoj, enkraten, neponovljiv, unikaten in originalen, pa čeprav zgolj verjameš, da si res tak.
 
Paradoks je, da je vse več ljudi, ki na poenoten način postajajo enkratni, neponovljivi, unikatni in originalni, obenem pa po vrsti ugotavljajo, kako se danes ne znamo več pogovarjati, kako se ne znamo poslušati, kako smo odtujeni drug od drugega, kot da je to novica meseca. V svojem delovanju so povsem predvidljivi, pa vendar tega zainteresirano ne vidijo in nočejo videti. Njihovo delovanje ne ogroža nikogar in se povsem ujema z obstoječim redom, kar pomeni, da se mu prilegajo, kot se prilega ključ ključavnici.
 
Drugačen je novi človek, o katerem je pisal Marcuse proti koncu svojega življenja (umrl je leta 1979). Novi človek dobesedno ni sposoben vojskovanja in ni sposoben za povzročanje trpljenja drugim ljudem. Sam ali še raje skupaj z drugimi ljudmi dela za obče dobro, zlasti pa ne sledi svojim interesom in ni obremenjen z odkrivanjem lastnega pravega jaza.
 
Leta 2018 ga potrebujemo bolj kakor kadarkoli.