Cesar je nag in vsi drugi so tudi nagi

Vsi poznamo zgodbo o cesarjevih novih oblačilih. Nova oblačila so oboje: oblačila in nekaj novega. Obenem so metafora za prikrivanje in celo skrivanje; z oblačili se lahko preobrazimo v nekaj, kar sicer nismo, saj celo pregovor pravi, da obleka naredi človeka. Človek tako naredi obleko, novo, seveda, potem pa ga obleka naredi, da je tak, kakršen bi rad bil – nov. Pod obleko je kajpak vsakdo nag in nagost je ves čas enaka, se ne spreminja, toda radi si domišljamo, da je naša obleka pristna, naravna, medtem ko so obleke drugih zlagane in ponarejene, preveč kičaste in podobne maskam. Berem knjigo z naslovom Radical Honesty (Brad Blanton, 1996).

Radikalna poštenost je zelo zanimiva besedna zveza. Beseda radikalna lahko koga prestraši, zlasti v teh norih časih, vendar velja o njej dobro razmisliti. Ali kot zapiše Marylin Ferguson v predgovoru h knjigi: Mimogrede, beseda »radikalno« se je prvotno nanašala na sok v sadju in zelenjavi, vlago, ki jo zagotavlja koren (radix v latinščini). Kasneje je začela pomeniti bistvo ali snov stvari. Radikalno ne pomeni »daleč stran«, temveč »daleč noter«. Resnično, saj tudi ljudje včasih rečejo, da se poglobijo v bistvo stvari, da gredo h koreninam – radikalno je korenito.
 
Korenita poštenost, radikalna odprtost in iskrenost. Včasih pomislimo, da smo bili odprti kot otroci. Takrat je bilo življenje pisano, barvito, bilo je polno nenavadnih, zanimivih reči. Ko smo bili otroci, so bile naše oči široko odprte, navduševale so nas barve. Potem smo se postarali, življenje je postajalo vse bolj sivo, barve so izginjale in na koncu izginile.
 
Marylin Ferguson: »Ocean izkušenj« postane »morje predlogov«. Ko prenehamo biti otroci, postajamo vse »pametnejši«. Tehtamo predloge in nasvete, sugestije in mnenja. Zdi se nam, da je tako tudi prav, da smo razumni in modri.
 
Saj tudi smo, toda obenem postajamo vse bolj sivi, oceana izkušenj ni več, oklepamo se samo še znanega, preizkušenega in rutinskega.
 
Če je človek radikalno pošten, če se poglobi vase, odkriva to, kar zapiše Brad Blanton: Pomagalo mi je tudi razjasniti, kdo sem in kaj imam povedati ter kako želim to povedati drugače, kot bi moral.
 
Leta dolgo se že poglabljam vase. In odkrivam resnico, ki pogosto ni niti približno prijazna. Ni lepa ni ni nežna do mene. Saj tudi nočem, da bi bila.
 
Poleg tega vem, da ima Blanton prav, ko zapiše: Vsi lažemo kot hudič. To nas izčrpava. Je glavni vir vsega človeškega stresa. Laž ubija ljudi.
 
Hočemo nositi nova oblačila, ker jih nosijo tudi drugi ljudje. Zdi se nam imenitno, da jih imamo na razpolago. Z oblačili sporočamo drugim, kdo smo, kdo bi radi bili. To nas izčrpava. Pod obleko smo nagi, a tega ne priznamo za nobeno ceno. Nočemo priznati. Lažemo.
 
Skrivamo se za fasado, za obleko. Živimo v zaporu, a ga ne vidimo. Ne vidimo ga, ker je neviden. To je zapor, ki se imenuje um. Blanton: Um je zapor, zgrajen iz sranja.
 
Živimo v zaporu, oblačimo se v nova oblačila. Zapor je še vedno zapor, čeprav so oblačila vsakič drugačna, nova.
 
Tudi jaz pri svojem delu srečujem ljudi, mlade in ne tako mlade, ki imajo vsi po vrsti superkritični um. A ta je še vedno zapor. Z nikomer se ne pogovarjajo o tem. In ne morejo prenehati z obsojanjem drugih ljudi, z nenehnim kritiziranjem, z moraliziranjem in ugotavljanjem, kako nagi so vsi drugi, le oni sami niso.
 
Končal sem s pisanjem knjige Sočutna šola. To je knjiga o trpljenju. Je o trpljenju ljudi, ki živijo v zaporih, iz katerih preprosto ne znajo, včasih pa celo nočejo. Vsi zelo potrebujemo veliko sočutja in radikalne poštenosti.