Cerkev blaženih zombijev

Normalni ljudje so v večini; večina je normalna. Živijo normalna življenja in delajo normalne stvari. S tem je vse v redu. Kapitalizem stavi nanje. Četudi njegovi zastopniki trdijo, da je dobro, če človek razmišlja in deluje out of the box, zapisano še vedno drži. Normalnost namreč že zajema out of the box. Kapitalizem je tako revolucionaren natanko zato, ker je tako zelo normalen in je vedno znova out of the box. Prava revolucionarnost je v nečem drugem. Je v drugem in je v drugosti slehernega človeka.

Smiselno bi bilo ustanoviti Cerkev blaženih zombijev. Zakaj? Ker so v njej po definiciji združeni ljudje, ki so blaženi, blaženost pa je dobra, pozitivna. Obenem so zombiji. Kombinacija je sicer bizarna, toda natančnejši premislek nam pove, da morda vendarle ni.
 
Najprej se lahko vprašamo takole. Zakaj človek ne bi bil blažen? Blažen kot neveden, kot ignorantski, kot agent Smith iz Matrice. Agent Smith je namreč zelo normalen. Je tako zelo normalen, da ne more več živeti s sotrpini, ki so se odklopili. Hoče biti normalen, zato želi nazaj v Matrico. In zakaj ne bi bil še zombi? Brez svoje volje, brez vesti, občutkov krivde, manjvrednosti? V Matrici je namreč človek zgolj to, kar želi biti. Matrica mu pove, kaj želi biti, potem pa poskrbi, da to tudi zares postane. Zakaj ne bi bil torej bitje, ki ga žene zgolj primitiven nagon po preživetju? Zakaj ne bi bil zombi, ki se ne sprašuje po smislu svojega obstoja, eksistence, o kateri itak ničesar ne ve, o pomenu boga, neskončnosti in podobnem?
 
V Cerkvi blaženih zombijev bi tako živela bitja, ki bi zasledovala svoje užitke, ugodje, zadovoljstvo, obenem pa si ne bi zastavljala težkih filozofskih vprašanj. Zakaj je tako razmišljanje sploh smiselno?
 
Smiselno je zato, ker se zdi, da bi bili ljudje radi blaženi, da bi živeli v udobju, da bi bili zadovoljni in morda celo srečni. Res pa je tudi, da se samo zdi tako, da je tak vtis, da je vse skupaj pravzaprav iluzija, ki jo ustvarja Matrica. Zakaj je tako? In človek ne more biti zombi.
 
Odgovor na zastavljena vprašanja izhaja iz nekega spoznanja o naravi same realnosti, kot se prikazuje ljudem. Predmetom se ne pojavlja, živim organizmom se pojavlja. Taka je temeljna razlika. In samo človek lahko misli tako pojavljanje realnosti. Lahko torej misli, kako je realnost mogoča, pod kakšnimi pogoji se pojavlja in kaj to pomeni. Zombiji tega ne morejo narediti.
 
Tu se zadeve začnejo zapletati in postajajo težko razumljive. Ko se pojavlja realnost, se namreč pojavlja tudi človeško bitje, če lahko tako rečem. Pojavi se kot subjekt, podložnik.
 
Pojavi se na način, ki že dolgo daje misliti filozofom in psihoanalitikom. Drugim strokovnjakom ne daje misliti, kar je po svoje zelo zanimivo. Subjekt se namreč pojavi tako, kot je pokazal Kant. Ta veliki filozof je spoznal, da je človeško bitje kot simbolni podložnik skrajno čudno.   
 
Po eni strani je podložnik, kar pomeni, da je nečemu podrejeno. Vselej je nečemu podrejeno, pa naj gre za moralni oziroma etični imperativ, naravne zakone in zakonitosti ali pa simbolne zakone, ki določajo njegovo subjektivnost.
 
Subjekt pa je po drugi strani svoboden; živali na primer niso svobodne. Kant je dokazal, da je narava človekove svobode zopet čudna in zelo nenavadna. Človek je kot subjekt namreč svoboden. To ne pomeni, da ima svobodno voljo, pomeni pa, da lahko prekinja naravne strukture vzrokov in posledic. Najlepše pri tem pa je, da je sam učinek take prekinitve z naravo. Pravimo, da subjekt ni naravno bitje.   
 
Na kaj torej stavimo in na kaj vedno znova računamo? Da se ljudje ne bodo pogrezali v udobje, da ne boso postajali blaženi zombiji. Računamo na dogodke, na prekinitve z obstoječim, s tem, kar domnevno nima alternative.
 
Ironija je, da je človek kot subjekt vselej že alternativa. Če je kaj nemogočega na tem svetu, je nemogoče, da človek ne bi bil subjekt. Ne more postati zombi, ne more prenehati biti subjekt kot alternativa in kot prekinitev.
 
Subjekt je tako del realnosti, ki je nekonsistentna s seboj. Prav zato je subjekt mogoč. Če bi bila konsistentna s seboj, o subjektu sploh ne bi mogli govoriti. Umetna inteligenca bo zato zanimiva šele. ko bo zmožna biti subjekt. Ko ne bo več blaženi zombi.
 
Ko umetna inteligenca ne bo več blaženi zombi, se bo spraševala o smislu eksistence. Potem bomo imeli nekateri dobrega sogovorca. Normalni ljudje namreč niso dobri sogovorci. So preveč normalni.