Cepljenje in nadzorovanje Janeza Novaka

Zadeve so zares nenavadno zanimive, da ne rečem vznemirljive. Denar za orožje je kajpak potreben nam pripovedujejo, ne vem, zakaj niso s tem obremenjeni v Švici, in ga moramo zagotoviti. Dobro. Zadeva, kot rečeno, postane zares zanimiva, ko začnemo razmišljati, pod kakšnimi pogoji so tako hitro, v rekordnem času izdelali cepivo zoper novi koronavirus. Kaj se je torej zgodilo in česa bi se lahko naučili iz lekcije, če bi se hoteli?

Michael Roberts zapiše v svojem blogu (25. november 2020): In to je bilo mogoče, ker je kitajska vlada hitro zagotovila potrebna zaporedja DNK za analizo virusa. Skratka, vladni denar in javna sredstva so bila tista, ki so prinesla medicinsko rešitev.
 
Naj ponovim za marksističnim ekonomistom: rešitev sta zagotovila močna država in javni denar. Ali nekoliko drugače: Nauk odziva na cepivo proti koronavirusu je, da bi nekaj milijard dolarjev na leto, porabljenih za dodatne temeljne raziskave, lahko preprečilo tisočkrat večjo izgubo smrti, bolezni in gospodarskega uničenja (prav tam).
 
Očitno je, da je mogoče narediti zelo veliko v izjemno kratkem času. O tem ni nobenega dvoma. Kot ni nobenega dvoma, da se lahko človek znajde v položaju, v katerem neodvisno od drugih ljudi odkrije pomen simbolnega poslanstva. Vzporednica iz filmskega sveta je zato na mestu.
 
V seriji z naslovom Blood of Zeus spremljamo usodo slehernika, Herona, ki živi v starodavni Grčiji. Odkrije svojo resnično dediščino in spozna, da je Zevsov sin. Smisel njegovega življenja je s tem določen: rešiti svet pred demonsko vojsko.
 
Starodavna zgodba ima vse značilnosti univerzalnega razumevanje človeških bitij in njihovih tuzemskih usod, zato je brezčasna. Sedaj razumemo. Potrebno je spoznanje samega sebe, potreben je globok vpogled v logiko usode, potreben je pogled od daleč, da človek končno razume, kaj mu je storiti na tem svetu, kaj torej mora narediti.
 
Kjer je volja, je pot, pravijo. Iz orisane lekcije se zato zlahka naučimo, kar je poudarjal Karl Marx, ko je raziskoval razmerja med sodobno državo in blaginjo ljudi. Michael Roberts: […] da bi morale biti večnacionalne farmacevtske družbe v javni lasti, da bi lahko raziskave in razvoj usmerjali v zadovoljevanje zdravstvenih potreb ljudi, in ne v dobiček teh podjetij.
 
Videli bomo, kaj bo prinesla bližnja prihodnost. Vsekakor bo prinesla odgovor na vprašanje, če smo se česa naučili. Ali pa bodo milijarde najrevnejših ljudi zopet ostale pred vrati, medtem ko se bodo elite in njihovi podporniki cepljeni sončili in uživali radosti življenja. Ironija bo velika.
 
Nekateri bodo namreč sočasno razpravljali o vsem tem in skušali dognati, kako nas hočejo zopet naplahtati, nam vsaditi čipe v glavo ali kam drugam, da bi nas nadzorovali. Potrjevalo se bo, kar je že dolgo jasno. Včasih se namreč zdi, da nekateri ljudje nezavedno želijo biti nadzorovani, kot da najdejo prav poseben užitek v razmišljanju, da so tako neverjetno pomembni, da je tamle zunaj nekdo, ki jih hoče nadzorovati, da ima prav posebno željo nadzorovati jih.
 
Sicer je pa prav tako že dolgo jasno, da nas lahko nadzorujejo, kdorkoli že so, če le hočejo. A zakaj, čemu bi hoteli? Si sploh kdo predstavlja, kako duhamorno, mukotrpno in zahtevno je iz neskončnega morja informacij izbirati tiste, ki se nanašajo natanko na Janeza Novaka?