Cena uničevanja

Ob koncu konference v Glasgowu so se delegati vnovič postavili pred kamere in se pustili snemati. Na fotografijah so nasmejani in z dvignjenimi rokami nekoga pozdravljajo. Koga? Za koga so nasmejani, čemu so nasmejani in zakaj mahajo z rokami? Prvi odgovor na vprašanja je kajpak pri roki: ker je tako prav, ker se tako spodobi, ker je tako pač v navadi. A ker sočasno beremo sklepni dokument konference, se lahko strinjamo z Mary Robinson, nekdanjo komisarko ZN za človekove pravice:  Cop26 je dosegel nekaj napredka, vendar niti približno dovolj, da bi se izognili podnebni katastrofi. Medtem ko so milijoni po vsem svetu že v krizi, je v Glasgow prišlo premalo voditeljev s krizno miselnostjo. Ljudje bodo to videli kot zgodovinsko sramotno opuščanje dolžnosti. Voditelji so to okno priložnosti podaljšali za eno leto, da bi preprečili najhujšo podnebno krizo. Ali jo zares bodo? Naj potegnem vzporednico, da bo jasno, kaj hočem povedati.

Včasih se sprašujemo, zakaj se dogajajo norosti, zakaj se nekateri politiki obnašajo vulgarno, primitivno, celo neumno in destruktivno ter vlečejo za seboj množice. Naivnost nam veleva, da si rečemo, da ne razumemo, kako je to mogoče. A obenem imamo občutek, kot da se vse skupaj dogaja po nekakšni nujnosti. Vtis imamo, da je na delu nevidna sila, neznani mehanizem, ki se mu ne moremo ogniti, ki ga ne moremo ustaviti, saj ga še poznamo ne.
 
Berem knjigo z naslovom The Wages of Destruction, ki jo je spisal Adam Tooze. To je izvrstna zgodovinska in ekonomska knjiga o razvijanju in propadanju nemškega gospodarstva pod Hitlerjem.
 
Pred njegovim prihodom na oblast so bile evropske države, zgodovinsko vzeto, pred velikim izzivom, da se ognejo temu, kar je bilo (skoraj) neizogibno. Močan dejavnik na obzorju je bil ameriški način življenja, ki je bil tako očiten v filmskih izdelkih iz Hollywooda, kot poudarja avtor knjige. In dodaja, da nikakor ne gre pozabiti dejstva, da v istem času milijoni Nemcev živijo izjemno skromno, v stanovanjih brez elektrike in brez kopalnic. Medtem ko hoče družbena elita še več ameriškega načina luksuznega življenja, je večina v povsem drugačnem položaju. Zakaj je to dejstvo pomembno?
 
Ker je Hitler človek, ki ima v svoji glavi idejo, da bi spremenil red sveta in tok zgodovine, da bi nastopil na globalnem odru, na katerem so svetovne sile že tekmovale med seboj in se bojevale za vire energije. V tej luči Hitler nikakor ni osamljeni norec, ki se mu je zmešalo zaradi grandioznih idej. Ne, ne, take ideje so takrat že v zraku.
 
Nemška gospodarska mobilizacija, poudarja Tooze, je po letu 1933 zares epohalna: oboroževalni program Tretjega rajha je bil največji prenos virov v kapitalizmu v mirnem času dotlej (str. xxv). To se je dogajalo, čeprav nemško gospodarstvo ni bilo niti približno sposobno oborožiti dovolj velike vojske, da bi država tekmovala z velesilami. Hitler zato septembra leta 1939 nima pojma, kako premagati svojega največjega tekmeca, Britanski imperij, dodaja avtor knjige. Zakaj gre kljub temu v vojno?
 
Na tem je res nekaj norega, vendar moramo biti natančni. Vojna je bila neizogibna, pravi Tooze (str. xxvi). Napetosti med velesilami so bile preprosto prevelike. Bilo je le vprašanje, kdaj bo izbruhnila vojna. Res jo je sprožil Hitler, vendar je ni sprožil zaradi lastne norosti, temveč zato, ker je bila neizogibna.
 
Zgodovinska lekcija pa ni le del zgodovinopisja, temveč bi morala biti tudi izhodišče za razmišljanje o naši prihodnosti. Razlog je preprost.
 
Še vedno obstajajo neizogibnosti, obstajajo mehanizmi, zaradi katerih se morda ne bomo ognili podnebnim katastrofam epskih razsežnosti. Nasmejani obrazi politikov so le tragični in nekoliko bizarni izraz nemoči.