Izjemni film z naslovom Everything Everywhere All at Once (Dan Kwan, Daniel Scheinert, 2022) je tudi zabaven, čeprav izriše naš vsakdanji svet in nas sprašuje, če vemo, kaj pomeni, da je vse povsod in naenkrat. Zmedeni odgovarjamo, da nikoli nismo želeli imeti vsega naenkrat, da nismo hoteli, da bi bilo vse vsepovsod, zato vračamo vprašanje, kako je mogoče, da se je to zgodilo, saj nas vse skupaj ne dela srečnejše, prav nasprotno. In na koncu se vprašamo, zakaj se zdi, da hoče imeti svet vsega še več, da bi bilo navsezadnje neskončno veliko vsega vsepovsod in vselej, neprekinjeno, ves čas. Potem bomo imeli še več izkušenj, da je vsega preveč, in bomo lahko na nov način razmišljali, kaj je pomenilo, ko so nekoč v preteklosti nekateri ljudje govorili, da imajo vsega premalo. V miru ob čaju preberem članek z naslovom TikTok’s Lucky Girl Syndrome isn’t new – and it has a dark side (Alyx Gorman, The Guardian, 16. januar 2023). Ko je vse vselej in povsod, je blizu magično razmišljanje, da lahko posameznik vpliva na vse, preoblikuje realnost po želji in vsakič dobi, kar želi. Magičnost vsakdanjega življenja je pravljična, to vemo iz časa, ko smo prebirali pravljice. V njih se dobrim ljudem nikoli ne zgodi nič hudega, medtem ko se slabim vselej. Obstaja nujnost, zaradi katere so pravljične pripovedi v glavnem podobne, kot je jajce podobno jajcu.
Sodobno življenje je za nekatere ljudi, ne mislim zgolj na milijardersko elito, ki se te dni z zasebnimi letali zgrinja v Davos razpravljat o problemih sveta, kakor pravljica, v kateri imaš lahko katerokoli identiteto, v rokah pa vselej platinasto kartico, s katero lahko kupiš vse. Vse tudi obstaja in je kakor neskončna množica, ki je vsak dan še večja. Sindrom srečne deklice ne velja le za najstnice in dekleta oziroma žene, saj velja za vsakega srečneža, ki že ima na voljo vse, pa tudi za vsakega drugega človeka, ki zgolj upa na Vse, pri čemer se zaveda, da za Vse potrebuje še močno voljo, trdo delo na sebi in disciplino, saj mu to ves čas dopovedujejo. A če so pogoji izpolnjeni, je Vse na voljo, svet se spreminja po željah, človek vselej dobi vse, treba je le pomisliti na objekt želje in ta je v hipu na dosegu roke. Ko smo nekoč študirali pozitivno psihologijo in razpravljali o moči pozitivnosti, pozitivnih čustev, pozitivne motivacije in pozitivne nenasilne komunikacije, ni imel nihče niti najmanjše ideje, da bo nekaj let pozneje splošno sprejeto prepričanje, da je, kot zapiše avtorica članka, pozitivna misel resnična sila v vesolju – tako kot gravitacija ali entropija – in da imate vi kot posamezniki moč, da jo izkoristite. Pozitivna psihologija ni bila nikoli nosilka takega prepričanja, so jo pa ti, ki imajo dostop do kapitala, izkoristili, ko so se prepričali, kako koristna utegne biti, in izkoriščajo jo še danes. Tako lahko je namreč verjeti, da človek lahko vselej dobi, kar mu pripada, kar si zasluži, kar želi, do česar je upravičen – kot da mu vesolje nekaj ves čas dolguje in mu mora zagotavljati. Lahko je verjeti, da strukturne, sistemske probleme družbenega življenja in vsega sveta lahko reši en sam posameznik. Da je mogoče take probleme misliti s psihološkim besednjakom, v katerem prevladujejo izrazi, ki se nato vrtijo kot lajna: volja, notranja pozitivna motivacija, delo na sebi, osebnostna rast, disciplina, vztrajnost. Podnebnih problemov kljub vsemu ne bodo rešili posamezniki, ker pridno nosijo smeti v ustrezne zabojnike. En sam milijarder s svojim reaktivnim letalom, s katerim prileti v Davos, poskrbi za več izpustov ogljikovega dioksida kot številni ljudje v enem letu. Položaj je absurden: za globalne izpuste toplogrednih plinov poskrbi nekaj naftnih korporacij, rudnikov in živinorejcev, medtem ko posamezniki odnašajo smeti in kolesarijo, da ne bi povečevali ogljičnega odtisa. Sveta preproščina. Alyx Gorman: Ta pridih pozitivnega razmišljanja služi kot tolažba tistim, ki že imajo oblast, medtem ko zatirane ujame v krog obtoževanja, ki zakriva pravi vzrok njihovih težav. Je nasprotje solidarnosti, oblikovanja skupnosti in empatije. In je preprosto zgrešeno.
0 Comments
Leave a Reply. |
AVTOR
Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu. Arhiv
February 2022
Kategorije
|